cajt-pred-tagi

>pink kot škampi

>22:01 2.7.2006
eko mene opet.
kaj točno imam za povedat? poleg tega, da me tako prekleto pečeta hrbet in trebuh. hja, to se zgodi, če se ne namažeš, ko se pržiš na plaži. ja, prav ste slišal, ana bila na plaži. in ani se to dopadlo. in ana ne ve zakaj o seb govori v tretji osebi 😛
torej, T je prišla na obisk za čez vikend in upam, da bo zelo kmalu zadela na euromilhoes, ker potem bo spet uletela. no ja, najprej bo ziher poletela nekam na počitnice, potem pa se bo tudi na nas, normalni in revni folk, spomnala in uletela še v cbr. a nje, a nje? 🙂
sobota je bila dan za plažo, ko jebe substral. aja, čaki, pred soboto pride še petek. gremo na petek. T uletela oko 18h, kaj sem do takrat delala se ne spomnim najbolje, ker itaq ni bilo pomembno. najprej domov, da se odložijo stvari, zatem v shopping center nekaj pojest (jast šla v burger king na neki super dooper whopper bopper extra super mega šmega xxl meni, ki je v primerjavi z njeno solatico izgledal zelo velki) in potem v kino. ta dan so imeli v dolce vita (ta shopping center) 24h dan. torej, odprto je bilo 24 ur nonstop. ponoči so imeli še neke koncerte in razprodaje so se začele, ki bodo trajale do 6. avgusta. mislim, da tudi zaradi tega ni bilo TOLKO folka, kot ga je ob drugače normalnih dnevih. ne, resno. v primerjavi z kr enim torkom je bilo po mojem mnenju celo manj ljudi. mogoč pa niso vedl, da se razprodaje začnejo? (dvomim) nekako sem si predstavljala tisti prizor z čopove v lj izpred par let. se spomnete? ko so ob polnoči odprli (al je blo ob 6h zjutraj?) in je folk že par ur pred tem zunaj čakal. mnja. no, ni se to zgodilo. na žalost, bi blo zanimivo gledat.
aja! in medtem, ko sma se basale s tisto solatico in preostankom pomfrija iz burger kinga (okej, hamburgerje imajo boljše kot v mcds, ampak pomfri pa sux v nulo. word of advice tule.) nam je prišo špilat neki lokalni dixie band. ful dobro blo za gledat. res! tko kot se je oni s trompeto napenjal. in oni s klarinetom dajal ritem in ostale glasbenike izzival, da naj trompetaču kontra udarijo. sicer je po mojem blo to že vsaj stokrat izvedeno (ziher), ampak je vseeno izgledalo lepo in smooth 🙂 ani se zelo dopadlo, pt 2.
po hrani (in flirtajočemu prepričevanju T, da bi pa najine karte za kino lahko bile po študentski ceni, kljub temu, da nimama kartice. never mind the fact we’re not even students anymore, hehe) naju je klicala največja škatla kokic in film hard candy. ZELO dober film. kdor ima čas in priložnost ga videt, idi. idi zajle. kaj še čakaš? idi. laufaj. idi s taksijem, če nimaš avta ali busa. ampak idi. film pokaže pedofilijo na čisto drugačen način. okej no, ne ravno pedofilijo, ampak.. hm, kak naj zaj to razložim?? ana je v dilemi. enivej, neki pedofil (oz. neko pač, ki je.. ne smem povedat, ker drugač ne bote šli gledat filma, to pa ne mormo dopustit) in ena punca, ki ima veliko več v glavi kot bi blo za pričakvat za njenih 14 let. tko nekok vsaj. film ima zelo nepričakovan konec. morem priznat, da me malo vrglo iz tira, in da na konc nisem bla čist ziher za konec. en frejm so prehitro odrezali. (spoiler ahead – T, a se ti ne zdi, da bi mogli ono vrv malo bolje napet, da bi bil konec kristalno jasen?)
po filmu sprehod domov, accompanied by Tjino navduševanje nad starimi hišami v katerih bi ona, če bi le bile njene, imela največje zabave intelektualcev mesta, kino predstave črnobelih filmov 50-ih let in večurno posedanje na balkonu ob soncu, kavi in par knjižnih policah vseh možnih stilov knjig. (kolko sem falila?)

(po dolgem času spet poslušam od sarah mirrorball koncert. mislim, da me VE spomnala na to s svojim ‘kaj trenutno poslušam?’ zapisom. ‘hold on’. vem, da je pesem o neki reportaži o ženi, ki je nekako samo še živela od dajanju podpore svojemu možu, ki je imel raka. ali tumor. ali pač nekaj isto deadly. bistvo: ta ‘hold on, cause this is gonna hurt like hell’ mi je prejšne tri tedne zelo šel po glavi. pogrešam J.)

aja, zadnje par dni berem ‘haunted’ od chucka palahniuka. (to sem ziher narobe sklanjala, ampak mi nikoli ni šlo dobro od ust tole. kaj čem, sem pač iz cjela.) knjiga je milo rečeno nazgravžna. folk se je prijavil na nek ‘give away your life for 3 months and write your bestseller’ razpis. do tu še vse nekok okej. potem pa se jim začne en pičken trgat, ker hočejo ven ampak jim oni ‘ta glavni’ ne pusti. pač, ‘napiš svoj master piece, tko kot si reku, da boš, in lahko greš. prej pa ne.’ ena žena si je uho odrezala, da bi jo ven spustil ampak je ni. in ker je pač bestseller v igri in ker imajo vsi totalno twisted imagination in ker nihče noče nič delit z nikomer, noben noče ZARES jet ven. ala, ‘potem bo pa en drug napiso knjigo ali scenarij o teh dnevih in bo on dobu ves denar. bomo kar lepo noter ostal, do konca.’ in ko si ena odseka prst na roki, si jih drugi tudi. nekateri ne samo enga, ampak oba palca na nogi.
hja, knjiga je čudna. ne rečt, da vas nisem že na začetku opozorila.

enkrat ponoči se nama je pridružla moja, in nekako smo se kmalu pobrali spat. če se prav spomnem, kar pa ni dvakrat za zanikat. prej smo se še vse tri pošteno zmedle s temi plani o tem, kdaj gremo na plažo, gremo prej v trgovino, bomo vzeli zraven hrano, kako dolgo bomo tam, imamo brisače, selecçao igra ob štirih in kam gremo gledat tekmo, itd. skratka, same zelo pomembne stvari, seveda! fast forward do sobote oko 10h, ko se mi telefon začel oglašat. (ta butasti sony ericsson ima take butaste tone za budilko! namesto, da bi te z najbolj nazgravžnim zvkom pokonc vrgu, ti zaigra neko nežno melodijo ki te samo še bolj uspava. note to self: send note to company, suggest naggy sound.) pol ure kasneje se končno priplazima iz spalnice, T že kao pokonc in zdolgočasena. spravimo se po ne-preveč hitrem postopku v avto, se ustavimo v neki oštariji (lastna peka sladic vseh oblik, meni zelo všečne queijade so kao d best tu/tam) na kofeju in pravac figueira. najprej market za nakup sadja in onih zelenih stvari plus ene velke ribe, ki smo jo pojedli naslednji dan (torej, danes). in potem plaža! jaz sicer nisem tip za v vodo jet tako da se je ana poknala na plažo, vse štiri dala od sebe in to je bilo to za njeno peščeno akcijo. če ne štejemo češenj in slikanja galebov upside-down. oko 16h smo se odpravli v neki fastfood joint na hambungerje in ogled tekme. plaža je bila mrtva, nikjer žive duše. skoraj tko kot v westernih pred dvobojem ob high-noon, ko vse kar vidiš so oni grmi, ki se kotalijo med hišami. vsi so bli pred tvji doma ali v kafićih ALI pred tistim velkim ekranom v parku. (kar smo ugotovili, ko je bilo rednega cajta konec in smo mi tudi mogli že jet domov.)


ne da se mi več pisat.

Standard