cajt-pred-tagi

>vai passar por aqui!

>pridet iz majhne dežele (deželice?) ima neke čare. sicer mi bo T tu ugovarjala, da je slovenija premala tud za na znamko, ali ipaq. v slo človk ne vidi bolnega folka tok velikrat. ne mislim budale in idiote, teh je v vseh vasicah dost. največkrat jih je celo preveč. govorim o ljudeh brez določenih okončin ali katega od čutov, npr.
ne spomnem se, koliko le-teh sem vidla na sprehodu po stari lj. ČE že, potem ravno eno osebo. v cbr (in drugih mestih, ki so večji kot lj ali cjele) pa je situacija malo drugačna. šla sem od trgovine pingo doçe do doma, razdalja oko enga kroga stadiona (oko 400m torej), in vidla sem tako slepo družino (starša oba slepa, hčerka ni daleč od tega), kot tudi folk, brez rok in nog. razen družine so bili vsi ostali temnopolti, kar največkrat pomeni, da so prišli iz kakšne bivše portugalske kolonije, kjer so državne vojne še vedno v modi.
moj problem je pa tale: ne morem si pomagat, da ne pogledam. okej, pogledam za manj kot sekundo, ampak pogledam pa vseeno. to mi sicer ni kul, ker se počutim, kot da jim “vdiram” v zasebnost. plus tega imam tudi filing, da ko jih pogledam, da se oni počutijo kot da so na razstavi ali da so cirkuški friki. ampak ne morem si pomagat! je tako kot sem slišala nekje, “tako je grozno, da naj se ne bi gledalo. ampak je tako grozno, da moraš pogledat.” ne me narobe razumet, saj ni grozno za pogledat, ampak zanima me pa vseeno. tudi njihova zgodba me zanima. mogoče bo preprosta “nesreča je bila,” lahko pa dobim tudi “uporniki so prišli in pobili vse v vasi, me pripravili do tega, da sem gledal kako mi posiljujejo sestro in mamo, in potem sem moral atu odrezat uho preden so ga ustrelili.” kaj pa vem, kaj se tam dogaja! zato imam taki zoprni filing.. eh. kdo je že rekel, da so naši občutki nam samo v napoto?

ps- ima kdo kak skin za msn live (al msn 8, al kok se mu že reče)?
pps- in na jetre mi gre, da ne morem komentirat po ne-beta (beri: pametnejših!) blogih. sej ne, da so moji komentarji zlata vredni in da komentiram 15x na uro, ampak še takrat ko hočem ne morem!

Standard