cajt-pred-tagi

>mach's nicht noch schlimmer

>zadnje čase se vsaj v glavi veliko pritožujem nad kitajskimi trgovinami. zakaj? zato, ker vsake tolko kupim kakšno stvar, ki je pod a) sploh ne rabim ampak je pocen in na dosegu roke, zato jo je pač potrebno imet (ženska-sindrom?), in b) ker je večina stvari za en kurc in je neuporabljivo že par dni po nakupu. no ja, za tako pocen robo tud ne mormo dobit velik, ne? tko kot je ona v l wordu rekla “cheap – fast – good = lahka imaš dve od tega, vseh treh pa ne.” (….okej, to nima velik s kitajskimi trgovinicami, je pa res, da so spet začel predvajat the l word na rtp2. yay!)

sedaj pa dva presenetljiva primera iz te velesile poceni (in zelo stilsko okusne) robe. že kar dolgo nazaj sem kupla neke svinčnike za 85c, 20 svinčnikov v eni pakungi. pač, čisto navadni hb svinčniki. made in china piše na velko na njih, so prelepe živo rumene barve z roza radirko. kdo točno jim dela barvne palete je imel tisti dan zelo slab dan, hehe. torej. svinčniki so ponavadi iz lesa al nečesa slično trdega, ne? če jih malo usločiš (če ti sploh rata), se zlomijo. korekt? tu nastopijo neki fizikalni zakoni o katerih nimam pojma, vem pa kakšen je rezultat. zlomljen svinčnik. no, ti svinčniki so nekaj posebnega. usločiš (tam nekje pri sredini) jih lahko za vsaj 40 stopinj in bodo ostali v celem kosu. in ne, niso prazni znotraj (kar bi reciiiimo lahko bil eden izmed razlogov, zakaj je tko easy jih usločit), sem ugotovila to, ko sem zlomla enga v tistem “da vidmo kak daleč gre tole” eksperimentu.
druga stvar je pa lonček za kofe. v stanovanju ga namreč nismo imeli. china shop, here i come. kupim enga poceni za 1.50€ in ugotovim takoj pri prvem kuhanju kofeja, da je HEAT RESISTANT! tista voda (ne govorim o 5 litrih, ravno dost vode, da je za eno normalno šalco kofeja) se mi je kuhala oko 20min! in ne, tud plin ni bil mali, je bil kr ornk plin. ne vem točno, za kaj se uporablja takšen lonček, ampak ziher za nekaj kar jaz ne bom nikoli rabla. ziher pa tole ni za kofe, ker dok men ona voda zavre sem lahka že trikrat do najbližjega kafića.

hehe, in danes naprosla T, da mi reši rit. zelo dolg nazaj, recimo enkrat v začetku leta, sma šla z mojo v ikeo po njeno pohištvo. takrat se je rtavno vselila v stanovanje. in ker sem bla jst tok fejst in faca in oh in sploh najtaboljš na tem svetu, ker sem ji pomagala, mi je podarila uni velki krvavo rdeči povšter v obliki srca. ah, kako romantisch, ne? mnja. bistvo je očem skrito, in tistle povšter te kar ornk oslepi, hehe. ves čas v lx sem imela to tam na vrhu omare, in ko sem se selila sem to nekok slučajno (ali pač?) pozabla v sobi. ja pa no! če sem mela polne roke potovalk in vrečk in podobnih pizdarij. torej, nekaj se je moglo žrtvovat in tisti povšter je bil dost dost velka faca, da se je prostovoljno odloču ostat z M in P. pač, mojima takratnima sostanovalcema from hell.
par dni nazaj pa pride moja k meni v sobo, se začne mal ogledovat okol in “čoj, kje pa imaš ti oni povšter, ki sem ti ga dala? niti ene sledi mene ni v tej sobi.” hvala bogu, da še imam nekaj stvari pri T! “tam v lx, z ostalimi stvarmi. bo T prinesla, ko uleti.”
kak upam, da bo T našla ono danes, ko gre v shopping v ikeo!

Standard