cajt-pred-tagi

>flying spaghetti monster

>že nekaj časa nazaj sma se s T menle o čudnih navadah portugalcev. verjamte, teh je mnogo. plus, polni so nasprotij. kaj se mi blede?
recimo tole:
nekateri so tako nori na pse, da jih pripeljejo kar zraven v trgovino, kafiće, restavracije, frizerju, itd. pač, “to je moj ljublenček in ta boga stvarca, lej kak se trese od mraza, pride lepo z mano noter na toplo. ne, tale pičkasto roza extra zanjga iz čiste perzijske svile naštrikan pulover ni dovolj. z mano pride ali pa gredo moji evri drugam! .. hvala, prijazno od vas.” (kaj obstaja perzijska svila? a se da svilo naštrikat??) SKRATKA! gredo vsepovsod in do njih se obnašajo, kot da so zrklo njihovga očesa. ta desnega. kar je vse kul. sicer me malo spomne na tole, ampak okej. sto ljudi, sto čudi.
potem pride pa tisto zgoraj omenjeno nasprotje – ne pucajo za njimi! pes se jim usirje glih kamor se mu sprdne (oz. posirje) in oni grejo naprej kot da se ni zgodilo nič. in potem jst stopim v oni drek! lizbono sem jaz že itaq preimenovala v mesto pasjih drekov, ker jih je tolko, da morš skor twisterja se igrat, če hočeš brez poškodb in usranih čevljev domov pridet.
okej, ne me narobe razumet, ne poberem jaz ČIST vedno, ampak 98%. tud jst sem že kdaj pustila drek od neže (ali elbe) na tleh. se zgodi. ja hudiča no, če je mela pa drisko! v takšnih primerih se pa ne nameravam stegvat po pločniku, da do zadnje kapljice pobrišem. ne. raj se delam, da pes ni moj. “a zakaj imam jst to vrvico v roki? nimam pojma, po pravic povedan. sem šla na kofe, zaspala in ko sem se zbudla sem mela vrvico v roki, in tale pes, ki se je sedaj tako nagnusno upal posrati na pločniku pred parlamentom, ti packa ti, ni moj pes!” izgovor mi je ratal ravno enkrat, pa še to v mojih sanjah.

aja, tile psi v kafićih me spomnejo na še eno nasprotje portugalskega obnašanja. golobi. ne marajo jih ravno. če bi predsednik reko, da bodo vse golobe izvozli v benetke bi bili portugalci veseli in bi ga izvol’li še za naslednjih 5 let. (zakaj je pri portugalcih mandat 5 let? anyone?)
golobi pa jih presenetljivo NE motijo, ko prosto laufajo po pekarnah ali ko kluvajo ostanke nečesa s krožnika na mizi zunaj pred kafićem. natakarji jih veselo pustijo in se smehljajo, ko vidijo začudenje (ali je bil to epileptičen šok?) turistov.

.
.
po okusu pravkar naretega kofeja sodeč je bilo mleko na robu skisanja. yay. grem bruhat.

ps- in vendarle obstaja!

Standard