cajt-pred-tagi

>jingle bells, jingle bells, jingle all the way..

>dobila par xmas kartic danes. par iz papirja, par prek mejla. ena se mi še extra dopade, “viva macau livre do tabaco”. kar bi po naše pomenlo “živel macau prost tobaka”. a la, tobacco free. izgleda so v macau zaceli z novo kampanjo bojo proti cigaretom, a?
ne vem ce sem že kdaj omenla, ampak zame božic ni ne vem kaj. pri nas se nekok nikol ni praznoval ta praznik. smo vedno pocakal do novga leta in takrat dobival popizditis nad nogavicami in pulovri med darili. kot da jih nismo dobili že prejšne leto. ampak okej, nas pac ni zeblo. kao. je pa v zadnjih letih mama vedno bolj pikirala na ta praznik. sicer ne vem zakaj, ampak izgleda je vsaj božic bil tisti en dan, kjer je bila naša prisotnost pri vecerji (ali kosilu) zaželjena. zahtevana? ne, zahtevana ne, zaželjena pa. sicer se je po obedu dan nadaljeval kot da se nic ni zgodilo (starejša sestra s pesom na sprehod, jaz pospravit kuhinjo, mama in ate na kavc gledat tv, mlajša sestra pa v lajf).

my point would be (nekje sem se zgubla), da nimam v navadi pošiljat božicnih kartic. kaj božicnih, še novoletnih kartic nimam navade pošiljat. raje kupim pri unicefu paket vošcilnic, dam v predal in se zleknem na kavc s tistim toplim obcutkom, da bo mogoce nekdo celo dobil neki od tega denarja (ker unicef kartice so zadnje case drage ko pras*ca!).

ko smo že pri peseju, prejšn dan me starejša sestra poklicala in povedla, da so ga na žalost moral dat stran. je bil že pri malo starejših (14 let) in tudi pri ta bolanih (rakave tvorbe). pišuka. faca je bil tale naš jaro. sicer je bil bolj od stare mame pes (ker je ona najbolj zanjga skrbela), ampak lastili smo si ga pa vsi na vsake kvatre. (pripopam sliko takoj ko jo najdem. vem, da jih imam nekje ampak ne najdem zajle.)
še ena žalostna zgodba – ko sem prišla na portugalsko prvic, v 2004, so mi par mescov kasneje povedal, da je moj macek muki nekam šel in ga ni nazaj. sicer smo vsi predvideval, da je šou v cat heaven, ampak še vedno vsakic vprašam, ce je že nazaj. kaj cmo, faca je bil tale moj muki. ja, ta pa ni bil “naš”, je bil kar lepo “moj”! (spodaj slika najvecjega jebaca v laškem)

my this year’s resolution: ko si enkrat ubodem psa (ki bo vsaj približno tko izgledu kot jaro, ampak po karakterju ga ni istega) in ko si enkrat ubodem macka (ki bo podoben mukiju, po karakterju ni nobenga macka, ki bi bil tak fajn!), ju bom imenovala jaro in muki. mogoce dodam še junior zraven.

Standard