cajt-pred-tagi

>tretji dan: končno v barceloni!

>po prvem dnevu na metroju porta in avijonu ryan aira, in po obisku montserrata in mesteca manresa drugi dan, sma se tretji dan končno odpravile v kapital katalunije.

v barcelono smo se (J, moja in jaz) v sredo zjutraj ob 9h pripeljali v dolgi koloni ostalih kataloncev, po la via augusta. pravijo, da je ta ulica dokaz, da je rimsko cesarstvo segalo tudi do teh krajev. in ker v lizboni obstaja tudi ena via augusta, izgleda so bili rimljani tudi tam.
J naju je odstavil pri metro postaji maria cristina, takoj zraven ene izmed filial el corte ingles, enega največjih in najbolj znanih nakupovalnih centrov iberiskega polotoka. že navajena portugalskega prečkanja cest (če ni avta se gre čez, ko šmirgla rdečo luč!) me je skoraj povozil tramvaj (in zaziher okurcal voznik le-tega), tako da mi ni bilo najbolj do nakupovanja. kupile sma si T10 (če greste kdaj v barcelono, KUPTE SI TO KARTO! vse bonuse in ugodnosti teh kart sma namreč skapirale šele zadnja dva dni v barceloni) in šle proti placa catalunya. tam se namreč začne la rambla, najbolj znana avenida barcelone.
dan se še ni dobro začel, ko je mesto že bilo polno ljudi ob kofetkanju. ker nisma ravno imele plana kaj videt najprej in kam sploh jet, sma si nabavle karto barcelone, se odločle proti vožnjam s turističnim busom (19€ za 4 ture! ni šans!) in sklenile, da bova vse preštudirale ob kofeju. ampak kje? la rambla sma si pustile za konec, ko bo “manj turistov”. (proti koncu dneva sma ugotovile, da fraza “manj turistov” ne obstaja. kvečjemu “pa od kje prihajajo??”)

v zelo kjut kafiću se vsedema poleg drugih portugalcev (mesto jih je bilo polno, na nerganje moje), pregledama karto in ne preveč prijazna azijska natakarica nama razloži, da “cafe curtado” (kofe z malo mleka) ne obstaja. (kljub temu, da je napisano v menuju!) obstaja “cafe” in “curtado”, “cafe curtado” pač ne. vredi, te pa “curtado”, in pri tem sma ostale do konca obiska katalonije. kaj čmo, dober kofe je.

hitra lekcija katalonščine:
curtado (špansko) = tallat (katalonsko, izg. tajat); espreso z malo mleka
cafe con leche (špansko) = ne-vem-kaj (katalonsko); dolga z mlekom

odločima se, da boma nadaljevali po tej aveniji, po passeig de gracia. tu so namreč casa battló, casa amatller in tudi casa mila (bolj popularno znana kot ‘la pedrera’). nekje med potjo sma zgrešile muzej parfuma ampak se nisma preveč sekirale. kaj pa imajo tam tako fajnega? po celi aveniji najdete polno starbucks filial, vsaj tri mangote in takšne ali drugačne kafiće, ki vam za zajtrk ponujajo dva kofeja in rogljič za 2€.

casa battló, ena izmed najbolj znanih gaudijevih kreacij (takoj za sagrada familia, če se mene vpraša) sma prepoznale po znani fasadi, in vrsto ljudi pred vhodom. medve sma se vzdržale obiska, ker je karta 16€. ne, hvala. (upam, da nisma zamudile veliko. al ja?)

casa battlo

takoj zraven je casa amatller, z prav tako zanimivim obličjem.
po levi ulici nižje je bila še ena umetnina, tokrat meni neznanega avtorja. muzej in knjižnica fundació antoni tapies. (ni edina hiša v barceloni s tistimi kao-art žicami na strehi. izgleda je to trenutno popularno.)

fundacio antoni taipes

par ulic naprej naju je pričakal tip, ki je hotel da ga slikama, in še ena gaudijeva, casa mila aka la pedrera. vrsta turistov pred vhodom naju je skoraj odvrnila od vstopa, službo je dokončala cena karte. 12€. pardon, ne grem. (in sedaj se tepem po glavi, ker sem vidla slike in me zelo mika jet. pišuka! no ja, naslednjič.) raje sma šle v trgovinico s spominki in si tam nakuple bedarij ter obvezne razglednice.

casa mila aka la pedrera

po nakupu in nerganju čez turiste sma se odpravle na avinguda diagonal in po njej direkt proti sagrada familia. vmes sma se ustavle še v trgovini vinçon in povem vam nekaj – najraje bi bila tam preživela celo popoldne. artikli za opremo stanovanja, takšni in drugačni, poceni in vzamima-kredit dragi, vsi stilski in oh-in-sploh. od takrat naprej si moja dela toast s še bolj posebnim občutkom – njen toaster od krupsa prodajajo namreč tudi tam.

artikel iz trgovine vinçon

po malici v parku sma se končno odpravile v smer sagrada familia. eno ulico pred vhodom v SF (= sagrada familia) so naju že pričakali parkirani avtobusi in vsi turisti so se zgužval pred tisto malo okence prodajalne vstopnic. kupile sma kombinirano karto za 9€, ki naju je brezplačno spravila tudi v gaudijevo hišo v parku güell (obiskale sma ga na najin zadnji dan v barceloni).
kaj povedat o SF? še vedno jo delajo, to vemo vsi. pravijo, da bodo dokončali leta 2020. (lani so rekli, da bodo dokončali leta 2015.) z gradnjo so začeli davnega 1882, in šele leto kasneje so gaudija izbrali za glavnega direktorja projekta. na tem projektu je delal več kot 40 let, do svoje smrti leta 1926 (nesreča). arhitekti dandanes še vedno gradijo po prvotnem gaudijevem planu (in detaljnih študijah), ki vsebuje inovativne procese geometrijskih form. narejenih je bilo 8 od 12 zvonikov, visokih več kot 100m in posvečenih apostolom. poleg teh manjkajočih zvonikov morajo zgraditi še stolp svete device (125m) in štiri stolpe evangelistov. kljub temu, da so glavni del cerkve že naredili, pa ne izgleda tako. takoj ob vstopu (po intenzivnem slikanju detajlov glavnih vrat) nas pričakajo visoki gradbeni zidovi, zaprte stopnice (prepovedane nosečnicam, ljudem z napadi panike ali klaustrofobijo, in strahom pred višino) do vrha že dokončanih stolpov (edina pot do vrha je vožnja v premalem dvigalu za 2€), vrste in vrste ljudi in
dva pokvarjena avtomata s pijačo. pravijo, da je v ladji cerkve krsta gaudija, a upam, da so jo v času teh popravil odstranli. pripravljajo se namreč na 125 obletnico začetka gradnje.
osebno mnenje o SF: izredno lepa. detajli cerkve (barve, oblike) in procesi gradnje gaudija (vidni v muzeju v kleti) so fascinantni. vredno obiska!

gaudijeva risba notranjega dela cerkve sagrada familia

zanimiv podatek: na vratih je tudi kockasta razpredelnica številk (a la sudoku), 4×4, v kateri lahko najdete več kot 310 kombinacij številk, katerih vsota je 33 (starost jezusa ob smrti). moj bedast dodatek: ko sem pogledala te številke, v upu potrditve razlage, mi je v prvo uspelo najdet kombinacijo, katere vsota ni bila 33. mislim, da sem nekaj naredila narobe.

po počitku v bližnjem parku sma napolnale flašo s svežo vodo (napovedovali so mrzlo in mokro, a dobile sma vsaj 28C in sončno, yay!) sma se odpravile proti torre agbar, po mojem ljubkovalno imenovan “dickie”. ta stolp je dala zgraditi tvrtka agbar, da “pokažejo koliko imajo denarja”. kljub temu, da je stolp sam velika arhitekturna zmaga, pa se za izvor ideje ne zmorejo odločiti. pravijo, da so ga zgradili po dizajnu a) božjega prsta, velik kamen na gori montserrata, in b) gejzirja, ker kao tako “sega v nebo”. vredu bo, gej skupnost barcelone ima svojo razlago (in ga tudi uporablja na svoji internetni strani, hehe).
med potjo sma vidle zelo dobro stvar, ki jo poskušajo uvedet v barceloni – bicing. gre se za preprost in extremno pocen dolgoročen najem kolesa (članarina 24€ za CELO LETO, in 30c na uro!). kolo lahko ‘vzamete’ na velikem številu postaj, plačate maximalno 2 ure in se odpeljete do postaje najbližje vaši destinaciji, kjer pustite kolo. z mojo bi bile z veseljem uporabljale ta servis, ker je ob lepem vremenu veliko bolje mesto videt tako, kot pa biti pod zemljo v metroju. edini problem je ta, da se moraš prijaviti na internetu, pustiti podatke, plačati in počakati, da ti pošljejo tvojo uporabniško kartico.

od dickieja sma se odpravle proti gotski četrti, kjer sma zgrešile muzej erotike (šmenta!), šle do katedrale (ki je tudi bila v prenovi!), poslušale neke hrvate z dragojevićem (bilo kuda, balkan svuda!), si kupile japonke za 1€ (vreme je bilo kljub že malo pozni uri še vedno neznosno, še posebej za najine teniske) in na koncu le prispele do la rambla, najbolj znane avenije barcelone. tako kot vse naslednje dni se je tam nabralo na maljarde turistov, veliko preveč “človeških kipov” (tisti ljudje, ki so zelo dolgo pri miru, turisti se slikajo z njimi in pustijo par kovancev). na hitro sma še skočle v mercat de la boqueira, si kupile sadno solato (kateri se je 5s pred najinim nakupom znižala cena za 1€!) in šle pravac placa catalunya, kjer sma se spravle na vlak do manrese.
dost je bilo hoje za en dan.

človeški kip ronaldinha, la rambla


jutri: spoznale sma radost javnih prevozov barcelone!

Standard