cajt-pred-tagi

>izgleda mokri spolzki kamni in papuće ne gredo skupaj

>glede na to, da spet nimamo interneta (kaj je, če ti na modemu utripa sam ena lučka od petih? not good, ah?), se lahka razpričam o sobotnem dnevu. (dni prej se ni zgodilo nič pretresljivega, zato nobenga posta.)

E me je prosla, da jo zamenjam na neki stvari nedaleč od coimbre, v lousa. lani enkrat je E sodelovala v “delovnem kampu” (=workcamp, dobesedno prevedena varianta se sliši tako WW II, a ne?), kjer so počistili pot do mlinov v gozdu mesteca lousa. mlinov je 7, vsi so stari kot zemlja, vse je obdajala skoraj džungla, ker je krajevna skupnost na to svojo znamenitost pozabila že zdavnaj. sodelovali so prostovoljci iz mnogih držav sveta (nemčija, francija, italija, rusija, japonska, koreja, egipt, itd.). btw, prijavljenim afričanom vstop na protugalsko ni bil dovoljen. no, viz jim niso odobril (iz strahu, da potem ne grejo nazaj domov?). workcamp se je končal z gasilsko veselico, članki v časopisih in vsesplošno zmago organizacije v mestecu.

eden izmed mlinov

na žalost niso dokončali vsega dela (sicer so delali kot mutavi, a gozd je velki), tako da bodo letos imeli workcamp na isto temo. prostovoljci se že prijavljajo. da pa prostovoljcem vsaj malo olajšajo delo so za soboto sklicali skupaj sodelavce in prijatelje organizacije, da počistimo pot. prišli so… no, prišel ni noben. butast dan, prevroče zunaj, ni cajta, itd. izgovorov je bilo puno, na koncu smo ostali 4 in pol (=otrok ene izmed organizatork).
ker je E imela s faxom druge obveznosti (izlet na serra da estrela.. obveznosti pa take!) je prosila mene. in sem šla, zakaj pa ne? sicer sem totalna city-chick, ampak za uslugo se me da vedno poprosit. rečeno mi je blo, da bom samo pomagala pri urejanju skupin ljudi (ko so še mislili, da bo nekdo celo prišel), razdeljevanju orodij (motike, grablje) in razdeljevanju hot dogov za čas malice (na koncu so zvedeli, da zaradi sezone nevarnosti požarov – od 15.5 do 30.9 – ni več dovoljeno kuriti na tisti jasi, tako da je piknik odpadel). oblekla sem se temu primerno – hlače, v katerih ponavadi ne bi ravno delala, in all star čevlji. komplet zelo primeren delanju v gozdu, se strinjate?

no, in smo šli. gozdar z motorko, psiholog s svojo ultra drago kamero, organizatorka, njen sin (ki ni in ni utihnil) in jaz. juhu. mislim, da smo izgledali dokaj mizerno. vsaj jaz tako izgledam, če je potrebno delati karkoli izven zavetja betonskih blokov, smoga v pljučih in signala za mobitel.

gozdar je porezal par drevesov, ki so se podrla na prejšne leto počiščeno pot, psiholog je fotografiral, jaz (!) sem mirila otroka (ko je mama omenla, da so v bližini čebele, se je začel jokat kot za stavo), organizatorka pa je.. ne vem kaj je delala.
potem smo prišli do reke. no, do rečice. poleti ta rečica usahne, tako da je prehod skakanje z enga kamna na druzga. v soboto pa je rečica bila kar polna vode, ker je dni poprej deževalo. juhu za zemljo, bruhu za nas. da pridemo do mlinov je bilo to rečico parkrat prečkat, kar bi bila dokaj preprosta zadeva, če bi imeli vsi gor visoke bataškorne in če se ne bi obnašali tako presrano (a la “madona, voda je, iz cukra smo, umrl bomo!”). prvo prečkanje smo vsi prestali živi in zdravi, na drugem mene vrže na kolena (izgleda mokri spolzki kamni in papuće ne gredo skupaj, who knew??) a dok je kamera suha se meni j*be. (in ja, itaq, da sem mela kamero zraven. halo??) ker semže bla mokra do kolenov se v naslednje nisem več sekirala, če bom mokra ali ne, samo pazila sem še, da me ne zvrne. drugače pa je bilo, kot bi že bilo moglo biti prej – direkt v vodo in prikrito smejanje ob gledanju ostalih kako so metali kamenje v vodo, da si naredijo prehod. hihi.

prehod rečice

ker smo se s tem kamenjem, začetnimi drevesi in sušenjem motorke (enkrat je zvrnalo tudi gozdarja, z onimi gozdarskimi čevlji z 2cm profila na podplatu! ha!) tako dolgo ukvarjali smo uspeli pridet samo do petega mlina (da prepoznaš tisti skupek kamenjev kot mlin je potrebno kar veliko domišljija). okoli 17h smo se po isti poti vrnal do najstarejše še vedno delujoče tovarne papirja na portugalskem, naročili tri pečene kure z veliko pomfrija, pobrali L, šli na ogledno točko blizu grada (od katerega je tudi ostal samo en stolp in par dixie wcjev) in tam posedali do zvečer, ko sem se spet spravla na cüga in šla pravac postelja.

izlet je bil zanimiv, predlagam za malo relaxiranja. a ne pozabte na bata škornje (moj končni rezultat so mokre hlače in čevlji, ter modro koleno in modrice), ali vsaj bikini.

ni ravno najboljša oprava za delo v gozdu

Standard