cajt-pred-tagi

>vikend izdaja festivala andanças je končana

>bilo je.. prašno.
okej, pa zanimivo tudi. ampak, tko kot sem že povedala moji, “its not really my cup of tea.” pa tud če ma mleko not!

iz coimbre smo se odpravli v soboto nekaj čez 9h, malo pred sao pedro do sul se ustavli še na kratkem kofeju (časopis je pač bilo potrebno kupit1), in po maljardi ovinkih prišli do carvalhais, vasica, kje se je že desetič dogajal festival andanças.

festival, kjer se je letos v teh sedmih dneh zbralo okoli 20.000 ljudi z vseh koncev evrope. največ je bilo seveda portugalcev, a špancev ni bilo veliko manj. kratek opis festivala je, da je to festival, ki poskuša združit navdušence plesa. skozi dneve se vrsti veliko plesnih delavnic (irski, galeški, ruski, tipični afriški plesi, boogie-woogie, zimprovizirani jazz, tango, kizomba, itd), delavnic meditacije (glede na mnenje moje so bile te bolj expresne kot sproščujoče), joge, itd. neki nemec (!!) je vodil delavnico “terapija objema”, ki je kljub veliko preveč folka izgledala zelo zanimivo.
istočasno so se čez dan vrstili tudi manjši spektakli za otroke, kot npr. ulični teater, plesne delavnice, športne igre, itd. skratka, poskrbljeno je bilo za vse.
zvečer so bili na vrsti koncerti na velikem odru, in prav tako na manjših, kjer so sedaj ljudje pokazali (uspešno ali ne, za pogledat so bili vsi), kar so se čez dan učili na delavnicah.

čeprav je bilo polno folka smo z lahkoto našli parking plac. folka najrazličnejših stilov je bilo na tone (in veliko več otrok, kot sem si predstavljala!), muh in priložnosti za fotografiranje še več. (vstopi japonska identiteta) najprej je bilo seveda potrebno kupit karte, da nam je sploh bil dovoljen vstop na kamping plac. 45€ za dva dni, kar se je včeraj na zadnji dan izkazalo za butasto naložbo. ali ipaq, iz napak se učimo. sprehodimo se nazaj do avta po šotore, spalke in hrano, in vedno bolj nas začne begat tisti 3cm sloj praha na vseh avtih.
glede na to, da sem v celem življenju šotor postavljala ravno 3x, moja tudi ravno tolkrat, nama je uspelo šotor (kupljen šele dan prej) postavit v pičlih 10 minutah. navodila nama niso pomagala čisto nič, mogoče bolj tekmovalni duh kontra E in njenemu tipu, ki sta šotor postavljala zraven naju in sta kao experta v tem. zmagale sma medve, yay! moja kot moja, ženska kot ženska, je takoj po postavitvi šotora že začela urejat notranjost le-tega. kozmetika v en kot, oblačila v drug kot, zraven prinešeni mali poušter v tretji kot in steklenica vode v četrtega. vse tipi topi.
lokacijo smo imeli super. izbrali smo kamping C, ki je kao ta najbolj ‘splošni’ (karkoli naj bi to bilo), wcji in tuši 30m stran, vhod cca 50m, in festival sam okol 500m (vhod do prizorišč je bil malo oddaljen, tako da smo naredli en ornk ovink pred vstopom). malo stran smo imeli tudi malo trgovinco z dokaj normalnimi cenami (razen 1.5l mrzle vode je bil 1.25€, a je bilo veliko cevi z mrzlo vodo po celem kampu, tako da smo vodo kupili le enkrat, ko je včeraj popoldan namesto mrzle vode ven tekla extremno vroča), kar nekaj malih kioskov s kofetom in sladoledi, rdeči križ, štante z informacijami, itd itd.

po hitrem kosilu (snedviči) smo se odpravli pogledat prizorišče festivala. glede na to, da med 12 in 15h ni delavnic (veliko prevroče, da bi ljudje skakal pod šotorskimi strehami) nas se je večina spravla pit pivo.
seveda smo si najprej kupili tudi železno skodelico s klingico (po slovensko ‘vponka’), kar je pomenlo 50c popusta pri vsaki pijači. zelo kul mi je bilo videt, da nas je 95% folka imelo to skodelico zahaklano za pas. smo pač bili žejni… in hoteli smo pomagat pri manjši porabi plastičnih kozarcev. sej vsi vemo, da to ni dobro za okolje, ne?
reciklaža je itaq bila THE beseda tega festivala, plastične steklenice so se že v začetku tedna začele zbirat za gradnjo ‘kuščarja’, ki so ga občinstvu predstavili včeraj na sprevodu (ki ga mi na žalost nismo vidli, je bil prepozno na sporedu).

malo po vstopu v uradni del prizorišča festivala (po temeljitem pregledu zapestnice, ker so krožile tudi govorice o ponarejenih zapestnicah) nam je bila enigma praha razložena. sicer so na vsake kvatre v popoldanskih urah prižgali sprinklerje, da se je prah malo polegel, ampak le-tega je bilo občutno preveč, da bi tistih par kapljic pomagalo. folk je hodil okol umazan do kolenov, ampak voda v tuših je bila ledeno mrzla, tako da so bile vrste pred tuši veliko krajše kot pri wcjih. (hence muhe)
a! pozitivno so me presenetli z neomejeno dobavo toaletnega papirja v vseh wcjih. sej vsi vemo, da tega najprej zmanjka vsepovsod, še na avtocestnih postajališčih ne folgajo. na voljo smo tudi imeli ‘suha stranišča’, kjer si svoj masterpiece posul s peskom. ta ideja me je malo preveč spominjala na mačko, tako da me tam niso vidli. kljub vedno dolgim vrstam za normalne wcje.

moram pa povedat, da je njihov program, tolko kot je raznolik, je tolko bolj nejasen. namesto, da bi človek videl iz razpredelnice, kaj vse (delavnice, koncerti, razno) se dogaja ob določeni uri, moraš pogledat na tri različne papirje in potem skapirat kaj je kaj. zmeda totalna! plus, celoten program so imeli samo na treh točkah celotnega prizorišča. da bi obstajala kakšna pomanjšana verzija programa? pozabte, letos so namreč hoteli sprobat nekaj ‘inovacijskega’ – delili so popolnoma prazne programe. to jest, dobili smo popolnoma prazno razpredelnico za celotni teden. ker “si bodo gostje festivala tako lahko sami naredili svoj program”. ideja je super, zelo lepo, ampak kaj naj s tem, če moram najprej najdet tiste tri točke na prizorišču, da vidim kam sploh lahko grem?! zakaj nam raje ne dajo male programčke in recimo zraven tudi tiste prazne razpredelnice. recimo, da bi jih takrat še mogoče uporabla.

nekaj čez tretjo popoldan so se začele popoldanske delavnice, prizorišče se je začelo polniti z prespanimi ljudmi, na glavnem odru so začeli z tonskimi vajami, ljudje so se začeli zbirati v šotorih in čakali na delavnice.
prihajalo je vedno več ljudi, pod nogami (in med prsti na nogah) je bilo vedno več prahu, otroci so postajali malo tečni od pripekanja sonca, mrzlo pivo se je točlo nonstop in delavnice so nam bile vsem v užitek. pa če smo sodelovali ali gledali druge sodelovat.

pred začetkom koncertov smo pojedli še ostale snedviče, malo pogledali ulični teater, moja se je šla na hitro stuširat (jaz sem šla ponoči, itaq bi bla spet umazana od prahu), in nazaj na prizorišče. ker je vse tako blizu sem čez dan skozi tista vrata šla vsaj 10x. po vodo, po kofe, po denar, v avto, itd.
v šotorih se je ističasno dogajalo več spektaklov, tako da nam na vse ni uspelo iti. najbolj so mi v spominu ostali rusi Dobra Notch in portugalci Diabo a Sete. zelo dobra glasba! enkrat ponoči sma si privoščile tudi vegansko verzijo čokoladne torte, ki pa je za moj okus bila malo preveč brez… jajc ali sladkorja. mislim, da morajo malo spremeniti recept. vsi le nismo vegani.

čeprav se ponoči dogajanje konča šele okoli 6h zjutraj smo mi šli že okoli 2h. najprej sem šla pod tuš, kjer je nekomu točno takrat postalo zelo jasno, da je voda ledeno mrzla. slišalo se je samo njegovo kletje med tuširanjem. med spanjem je mene zeblo kot cucka, ker sem pozabla spalko in sma imele samo eno, moja pa ima navado vse odeje nase povlečt. a, če se nisem zbudla od mraza, so me zbudil tisti, ki so si fešto podaljšal še pri šotorih.
enkrat mi je ornk popizdilo in sem nahrul’la sosede, da naj bojo že enkrat tiho. ne me narobe razumet, sem zelo tolerantna oseba. vem, da če si pijan, da nimaš pojma kako si glasen. to mi vse jasno. in itaq vem, da nismo vsi tihi, ko se spravljamo spat. halo, nekatere stva
ri si je tud potrebno povedat. in tud vem, da se je fajn dol dat po fešti in sred kampinga. to vse jasno. kar pa mi ne gre v glavo je to, da si ti totalno trezn, ura je 4:24h ponoči, sediš pred svojim šotorom in se smejiš, ker se ga zadevaš. sicer ti je jasno, da si velik preglasna (ker je pač bla punca) ampak se (in to zelo naglas) odločiš, da ti pa ne boš tiho, ker si na dopustu. ne, to pa ne gre. tu pa tud ani prekipi in te nahruli. sorim slučaj.. not!

v nedeljo smo se zbudil dokaj polamani, ker smo pač navajeni na mehke postelje in ne na trdo zemljo. moji se ni dalo na meditacijo ali jutranjo jogo, E in njen fant itaq nista imela kart še za en dan, tako da smo se odpravli k naravnim bazenom bližnje reke in se šli kopat. ko smo prišli na Poço Azul je bilo tam le okoli 8 ljudi. v roku pol ure se je nabralo še dodatnih 30 ljudi. kar je zelo normalno, če je voda kristalno jasna, tisti mali naravni bazenček je globok in zelo priročen za skakanje na glavo s kamnov.
kasneje smo se odpravli nazaj po šotore, pospravli za sabo in odšli domov. dovolj je bilo relaxiranja za en vikend.

končna beseda: če ste navdušenci plesanja in bi se radi naučili tipične plese različnih svetovnih držav, če bi želeli ob 2h zjutraj sprobati svežo vegansko hrano, če vas ne motijo muhe ali okus praha v ustih, potem je ta festival za vas! (zame na mojo žalost ni bil.)

(pardon za dolgočasen post, ampak možgane imam še vedno na off. spodaj par slik.)

še en šotor v družbi mnogih en del extremno zmedenega programa

zbiranje plastičnih steklenic za izgradnjo kuščarja delavnica boogie-woogie

sto ljudi, sto čudi moja zelo prašna noga

začetek popoldanskih delavnic gradnja plastičnega kuščarja

vedno toaletnega papirja polni wcji začetek delavnice relaxacije

delavnica masaže prostor za vajo so našli res vsepovsod, tokrat v kantini

kristalno čista voda pri poço azul gužva na teh parih skalah ob reki

Standard