cajt-pred-tagi

>od 7:15 do 10:15h sem delilka časopisa.. razburljivo, a ne?

>tole talanje časopisa me malo ubija. no, saj nas itaq vse poačsi ubija, ampak vstajanje ob 6:29 pri meni že zelo dolgo ni bilo na sporedu. (par let?)

torej, moj tipičen (kratek) dan kot delilka časopisa metro gre nekako takole:
ker moja ni preveč navdušena nad idejo, da jst ne bi spala pri njej, se moram vsako jutro vstati ob 6:20. no, takrat je naštimana budilka na mobitelu. seveda ga “snooznem” in pridere se mi spet 9min kasnej. (kdo si je izmislil to številko?)
6:29h se končno spravim iz postelje, moja na dober dan celo odpre oči, a največkrat me preprosto zrine iz postelje in nadere, da naj ugasnem luč v kopalnici, ker ji (zaradi puščenih odprtih vrat) sije direkt v faco. (nea tečnari!)
ker moja stanuje kar daleč od mojga križišča (lej ta korak v karieri! svoje križišče imam! yay!) imam do tja prevoz. z avtobusom? ma kaki, tako zgodaj avtobusi še ne vozijo. vsaj ne mimo bloka moje. zakaj? kaj pa vem. ker je na nekem “kraku obvoznice” (to je uradna verzija) in avtobusi začnejo tam mimo vozit šele okoli 7:30h. torej, prepozno zame. okoli 6:45h se tako spravim iz stanovanja, z jogurtom ali malim tetrapakom čokoladnega mleka v roki. (začenjam razmišljat, da bi bilo pametno dan prej si naredit zajtrk, ker drugače ne bom dolgo preživela na tej tekoči dieti.) judite (beri: žudIt) me pobere na avtobusni postaji oko 7h, ampak ker sma zmenjene ob 6:50h jo veselo čakam. (in se menim z eno ženico iz istega bloka, ki še vedno misli, da sem fant, kljub temu da v pogovoru vneto uporabljam -a na koncu pridevnikov. kaj čmo, stari ljudje so čudni.)
delovnik se mi začne ob 7:15h in konča ob 10:15h. ko prispema na moje križišče je tam že oni tipo, ki iz porta pripelje cajtnge, mi da mojo živo oranžno jakno in kapo (ki je ne mislim dat gor, pa če se vsi šefeji na trepalnice postavijo), naloži 1700 časopisov na klopco in ta-taa, lahko začnemo.

seveda lagano, komu se pa mudi?! halo?! sej ne delamo pri destaku, kjer te plačajo na delo. nas plačajo na cajt, in ker so se spomnal manj plačat, če si konc pred dogovorjeno uro, ti plačajo manj. prasci. to, da nimaš dost cajtngov smo pa mi krivi? fOck off. tak, počasi se daleč pride. v mojem primeru se pride ene desetkrat gor in dol po tistih štirih špurah privoza v krožišče.
na prejšnem placu (malo bližje centru) se mi je parkrat zgodilo, da sem končala ob 9:40h, tukaj pa se mi po mojem nikoli ne bo. folk je velik preveč tečn, preveč se jim mudi in nimajo cajta okna spustit, da jim cajtng noter vržem. preveč so pod stresom, da pridejo kamorkoli pač že grejo v dokaj normalnem času. (sej itaq ne znajo pridet nikamor ob dogovorjeni uri.) in ko je folk pod stresom delajo nemogoče stvari. cue honking. en gre s čisto leve špure na čisto desno, dve špure vmes mu veselo trobijo, ana pa na sredini in umira od smeha.
a, in od straha. ti ljudje so čist prfukneni!
nekateri so tako leni, da priletijo mim mene (ker so glih ujel zeleni val na prejšnih semforjih), spustijo okn za 2cm in potem me čudno gledajo, ker jim ne mislim, v tisto špranjo cajtnga tišat. “stari, pa ti veš, da nisi ustavo niti 5%? jst bi mojo roko in moje prste na nogah še imela, pardon. prioritete! ..pardon!” potem maš one, ki mi že 15 metrov prej mahajo, da hočejo cajtng. “pa vidim te, smiri malo. kaj hočeš poletet?? .. bom dia!” folk, ki me sprašuje za navodila kako pridet kamorkoli, pošljem vse v isti del mesta. “v drugem krožišču levo. proti centru.. bom dia!” ziher so zaj vsi tam in se sprašujejo, zakaj hudiča verjamejo eni v oranžni jakni, ki ni spila jutranje kave, za navodila po mestu, kjer so ji imena ulic tuja! najdejo se tudi tisti, za katere vem, da hočejo cajtng (nekateri so se napovedal tako kot opisano malo prejle), ampak ko pridejo blizu ne ustavijo. kaj ustavijo, še upočasnijo naj! in nekateri resno pričakujejo, da zaj bom pa jst za njimi letela in jim na srebrnem pladnu dala cajtng. ma ja, itaq!
jebemti ej. tak mi je fajn po slovensko jih klet, me itaq noben ne kapira.

kot že povedano gre na začetku vse počasi. ko je ura nekaj čez 9h pa je potrebno malo pohitet. sicer ni problema, če ostanejo cajtngi, ampak potrebe pa res ni. in naenkrat je za vse, ki vzamejo cajtng božič! “danes, ampak res samo danes, imamo super akcijo! samo zato, ker hočete enega, boste dobili DVA! če ste v avtu trije jih lahko dobite tudi pet! odločitev leži v mojih prstih!”
sevedo to ni potrebno povedat šefom. naj si mislijo, da v tistih treh urah res gre mimo tolko voznikov, ki si želijo 12 strani dolgočasnega cajtnga.

“ne, ne vem zakaj destaka ni danes. idiot.. bom dia!”

Standard