cajt-pred-tagi

>by popular request (of 1): na hitro prevedeni fado

>sašo me je v komentarjih prejšnega posta prosu, da naj napišem en mali esejček o portugalski in mojem mnenju o le-tej, in da naj za foro prevedem en fado. prvo bomo pustili za drugič, slednje pa boma na hitro opravili zajle.

ker mi je mariza še vedno ena najboljših pevk fada, in ker me ena pesem še vedno zelo zelo gane, bomo prevedli kar to. naslov pesmi je “ó gente da minha terra” (video), oziroma po naše “ljudje moje zemlje”. zemlja kot država, nacija, republika, itd. ne govorim o zemlji na vrtu, in tudi ne o žemlji.

besedilo pesmi je napisala amália rodrigues, ena izmed prvih (če ne THE prva in THE ONLY) pevk fada. ala ji vera, res je bila dobra.
btw, fado je bil v začetku men-only glasba in, ko je amália začela peti in – gasp! – privabljati vedno večje množice ljudi na svoje koncerte, je celo prihajalo do manjših vstaj na portugalskem. a la “kaj si ti ženska misli pet fado?! ona je za v kuhinjo! onečasti zgodovino fada! buuu!” kaj čmo, nekateri (večina jih je seveda bilo moškega spola, itaq) mislijo, da se tradicije ne smejo spremenit. seveda jih ni poslušala (katera ženska pa že je spremenila svoje mnenje ali obnašanje samo zaradi ‘pametnih’ moških?!) in nadaljevala svojo kariero v velikem slogu.

najprej besedilo v portugalščini (tako da si lahko sami prevedete, ker moja portugalščina pa le ni tako dobra, da bi mi bile vse metafore znane in kristalno jasne).

Ó gente da minha terra

É meu e vosso este fado
Destino que nos amarra
Por mais que seja negado
As cordas de uma guitarra

Sempre que se ouve o gemido
De uma guitarra a cantar
Fica-se logo perdido
Com vontade de chorar

Ó gente da minha terra
Agora é que eu percebi
Esta tristeza que trago
Foi de vós que a recebi

E pareceria ternura
Se eu me deixasse embalar
Era maior a amargura
Menos triste o meu cantar

Ó gente da minha terra
Agora é que eu percebi
Esta tristeza que trago
Foi de vós que a recebi

in prevedena (v polomljeni slovenščini):

Ó ljudje moje zemlje

je moj in vaš tale fado
zgodovina, ki nas veže
pa čeprav je tako zanikano
na strunah neke kitare

vedno, ko se sliši stok
neke kitare, ki poje
takoj se izgubi
z željo za jokom

ó ljudje moje zemlje
šele sedaj sem razumela
ta žalost, ki jo nosim
sem dobila od vas

in zdelo bi se kot naklonjenost
če bi se pustila potolažiti
bila bi večja grenkoba
manj žalosto moje petje

ó ljudje moje zemlje
šele sedaj sem razumela
ta žalost, ki jo nosim
sem dobila od vas

Standard