cajt-pred-tagi

>se sedem mojih resnic

>taggala sta me tako swizec kot sparkica. sicer sem potrebovala par dni, da tole skupaj spravim, ampak sem le. rejoyce.

1) sicer ni resnica, ker dvomim, da ima kaksen globji pomen, je pa dokaj normalno zame. ko sem za kompom imam vedno slusalke v usesih. nisem edina, vem. se mi pa zato zelo velikokrat zgodi, da mi v usesih igra samo tisina. as in, slusalke imam, glasbe pa ne. izgleda se me zelo hitro zmede in pozabim pritisnat na play. (edit: kot naprimer zajle.)

2) se ena o glasbi: eno in isto glasbo lahko poslusam nonstop. enkrat sem album “mirrorball” (sarah mclachlan) poslusala 3 dni skupaj. mislim, da komadov na mp3 plejerju nisem zamenjala ze vsaj pol leta. in ne, me ne moti.

3) spomin imam zelo slab. otrostva se skoraj ne spominjam, dneve zelo velikokrat zamesam tako da moram vcasih parkrat vprasat kateri v tednu je. parkrat v tiste pol ure, ko sma na kofeju. bivsa se na zacetku ni in ni mogla navadit na to, velikokrat me je kar obtozla, da se norca delam. potem pa se je navadla in mi je, ko je vidla tist moj prazen pogled, kar sama povedala, da smo v torku.
pred nekaj casa so mi povedal, da je spomin starejse sestre se slabsi kot moj, tako da ima tole mogoce kaj z geni. ali pa, tako kot me je pred mnogimi leti (ko sem se po icqju skakala) hotela prepricati neka americanka, potrebujem psihiatra. da me hipnotizira in bo prisla na plano travma iz otrostva. al neki tazga.
ja, whatever.

4) veliko lazje se izrazam v anglescini kot v slovenscini. vem, spet nisem edina. (kakor sma ugotovila s @Swizec-em.) pri meni pa gre vcasih tako dalec, da imam cele pogovore IN REAL LIFE v anglescini. vseeno o cem se menimo, vseeno kako dolgo se menimo, vseeno s kom se menim. presenetljivo, nihce se se ni pritozil.

5) ljudem dam drugo, tretjo in vcasih celo cetrto sanso. ce se mi zdi, da sta prijateljstvo ali zveza vredna tega (in ce imas res vse karakteristike simpaticnega butla), potem dam se peto. ce pa vidim, da je osebi popolnoma vseeno, ce me prizadane, potem pa jo odpisem po celi crti. do danes sem to naredila samo dvakrat.

6) vedno pustim vrata iz preteklosti malo priprta. ego trip.

7) nimam potrplenja. “ne da se mi,” je moj odgovor na veliko prevec stvari. namesto, da bi v neki stvari vztrajala do konca in, recimo, poskusala resit, kar se mogoce se da resit, obupam. odneham. po liniji najmanjsega odpora. do necesa (ali nekoga) mi mora biti res ZELO veliko, da bi naredla tistih extra 5 korakov. in obakrat me je presenetlo, ko nisem isto dobla nazaj. mnja.

Standard