cajt-pred-tagi

>ko nimajo petelini (=mladoletne lezbijke s prepolnim kovckom komplexov in karakterjem osla) kaj delat, se spravijo na kokos (=yours truly)

>popolnoma hipoteticna situacija: (kakrsnakoli podobnost z resnicnimi osebami ali dogodki je zgolj nakljucna in spljooooh ni namerna.)

v nekem baru se dobis s kolegico.
pol ure kasneje uleti par njenih znank, ki se prisedejo k vajini mizi, kljub popolnoma neprepricljivem “ja, ni blema. ce ze sedis te pa ostani, a ne?!”
zacnejo se cudni pogovori do katerih vama sploh ni, ampak druscina vztraja pri svojih dramah.
kmalu se sosednja miza sprazni in jim le kapne se presedit.
situacija kljub vsemu ni najboljsa, zato se ti in kolegica odstranita iz lokala, gresta najprej nekaj pojest in potem nadaljujeta v drug lokal.
ob prihodu v lokal #2 je ona druscina tudi ze tam. izbira drugega lokala je bila dokaj bedasta, s tem se strinjamo vsi, ampak ce smo ze v blizini, te pa lahko gremo tudi tja na pijaco. ponavadi je tam vredu vzdusje in ta vecer smo izgleda asi v naivnosti.
drame se, seveda, nadaljujejo. ko das pitbulu kost je ne izpusti hitro.
spijem tocno tri pozirke piva, ko mi dojadi. menjamo lokal. takoj. zajle.
situacija se umiri, uleti se nek kolega, pije se “2 za 1”, zen na visku.
ko pride po stopnicah kdo? prej omenjena druscina. kdo je pozabil izklopit gps na telefonu?! spet se zacnejo drame.
ne da se vec ne meni, ne kolegici, se manj pa kolegu, ki z vsem tem res nima nobene veze.
imamo dost vsega? gremo nekam drugam? je vsaj en odgovor “da”? vredu, sibamo.
jok brate, ne bojo nam pustil jet tko hitro.
kolegica in en clan druscine se greta menit malo nizje v ulici.
pride do dretja, kricanja, prerivanja, velkih besed in se vecjih grozenj. (ja, se enkrat sem to rekla. — tule je prvotno bil en zelo dolgi paragraf v katerem sem povedala veliko in se vec. potem mi je kapnalo, da sem se spustila na njihov nivo, in sem z zelo velikim veseljem pritisnala na gumb z puscico v levo. ne, hvala.)
med kratkimi pavzami racionalnosti mi trije gledamo drug v druzga, v stene, v tla, kamorkoli. vsi v soku, da se take bedarije sploh se dogajajo. druscina veselo po starih planih.
pred zadnjo menjavo lokacije se malo drame (ki se je, vsaj po porocilih naslednjega dne, poslabsala do amena), iiiiiiiiiiiiiiiiin…..
konec!

zaj pa vi men povejte: a smo se vedno v srednjem veku?! a smo res se vedno v tistem casu, ko se zadeve resujejo s pestmi in kletvicami, in ce se ti ne dopade nekaj, kar je nekdo rekel, jih s kolom po glavi?

aja, pa dobrodosli na slovensko lezbicno sceno!

Standard