nekaj za duso

>jazz se ne poslusa. jazz se pretrpi.

>mojo ljubezen do mbja, pa ceprav me sploh ni veliko gor, poznate vsi. in prejsn dan, ko sem nekaj brskala po mojih skatlah, sem poleg slik iz brazilije nasla tudi tisti obesek.

na jazz klub satchmo se spomnem cist vedno ob poslusanju jazza. tiste temne stopnice v klet, mize in stoli na desni, sank spredaj, mali oder na levi, kamnite stene, kao neki alter folk..

in ona. z njo sem se velikrat dobila tam.
ob poslusanju na easy jazz komadov, pocasnem srkanju ruma in grickanju pistacij so se vsi pogovori zavlekli 15x. nek skupen kolega je takrat izrekel stavek, ki ga imam se vedno v glavi. (imam zelo slab spomin, in se ta je nakljucno selektivn, a nekaterih cvetk ne bom nikoli pozabla.) “jazz se ne poslusa. jazz se pretrpi.” ko so glasbeniki zaceli s svojimi, meni tako neljubimi, solo vlozki sem se z njim rade volje strinjala.

obesek se mi je ob vseh teh selitvah (ja, tudi na portugalsko sem ga vzela.) zlomil ampak smo ga zalepli skupaj. ni vec tako lepi kakor je bil, a pomemben mi je se vedno. mogoce sedaj se bolj kot prej.
ob kaksni priloznosti mi ga je dala se ne spomnim vec. rojstni dan? valentinovo? obletnica? kar tako? glede na moj spomin nanjo bi glasovala za to zadnje. imela je to navado. in tisti izraz na njenem obrazu? ni bilo bolj srecne osebe.

ob naslednjem obisku mi satchmo ne uide. vsedla se bom za drugo mizo na desni, na oni zmajan stol, narocila rum in skledico pistacij. nje ze dolgo ni tam, naju tudi ne, imam pa obesek.

Standard