portugalska odiseja

>no, pa probajmo spisat mojo odisejo na portugalsko.. (4. del)

>in, kje smo ostali?

ah, tako je. sredi lizbone, na vecerji s sostanovalci (in njihovimi gosti) mojega doma za naslednjih sedem dni. v stanovanju zivijo stirje, spoznati sem morala samo enega portugalca, vse ostale sem poznala ze od prej.
z E se poznava ze od zacetka leta ’05, ko je prisla v coimbro “delat” k isti organizaciji, kjer sem prostovoljko igrala tudi jaz (program EVS). potem sta tu se L, se ena italijanka, ki je na portugalsko prisla preko EVS programa. prisla je prav tako kot jaz, leta ’04, in nazadnje sem jo vidla na enem izmed tistih obveznih sestankih vsake tri mesece, ko nacionalna agencija zadolzena za EVS program poskusa skapirat, kaj vse nasi “delodajalci” delajo narobe in koga morajo po prstih. tretji italijan v hisi je E, tip, ki je navdusen na klobuki in izgleda tako zelo gej, da je ze cudno, da ni. ampak ni. zadnji sostanovalec je R. o njemu lahko povem samo to, da je tipicen portugalc.
vecerja se je, kot smo ze navajeni, zacela dokaj pozno, koncala se pozneje. na hitro smo skocli se do lizbonske verzije oktoberfesta, vsaj petkrat preplacali tistih par deci piva, se nagledali nemske narodne nose, naposlusali cudne nemscine s portugalsko izgovorjavo in po parih urah picili domov.

CE VAM KAJ UKRADEJO V SREDO, LAHKO V SOBOTO ODKUPITE NAZAJ ZA 50 CENTOV.
z E se vsedema na avtobus st. 12 in ravno, ko se spravima v neko debato se avtobus ustavi in nazene ves folk dol. zakaj? zato, ker je imel ze tolko zamude, se mu “ne splaca it naprej”. wtf? ne preostane nam nic drugega kot da pocakamo naslednji bus, ki pa je res bil le par minut stran. ja, “é portugal.”



po parih minutah divje voznje po extremno ozkih ulicicah, mimo nerodno parkiranih avtomobilov, trobljenja za vsak napacn pogled pescev ob cesti in mojega hedonisticnega uzivanja ob pogledu na stavbe (lizbona se mi tako zelo dopade, da si za sedmico takoj kupim tam eno stanovanje!), smo koncno le prispeli na campo de santa clara. le-ta je dvakrat na teden prizorisce tega vsem turistom znanega dogodka, feira da ladra (sejem tatice), aka bolsjak z majhno napako: prodajajo se tudi ukradene stvari. (zato tudi ime.)
na tem sejmu se prodaja res CISTO vse. ce se slucajno selite in ne veste, kaj bi z vso kramo a stran je ne bi vrgli, ker mogoce pa se ni za v kos? ste erazmus student in greste nazaj domov, pa vam ryanair ne dovoli vzeti vseh majc, srajc, hlac in cevljev? imate doma malo zalogo polnilcev za telefon, tipk iz starih pc tipkovnic, stare igrace sedaj ze odraslih otrok? se vam po predalih valjajo stare razglednice, kovanci, znamke, knjige se iz ’50 let, kilometri kablov za telefon, itd itd.. in ne veste kaj bi z vsem tem?


po hitrem skeniranju ponudbe sejma je bil cas za prvo izmed mnogih kav tistega dne, tokrat z osebo, ki mi na portugalskem pomeni skoraj najvec. C poznam ze odkar sem tja prisla v ’04, bila je zaposlena v tisti nevladni organizaciji, kjer sem jaz opravla mojo prostovoljno sluzbo. zastekale sma se takoj, ima moj smisel za humor, in kljub temu, da je v pisarni najraje bila sama, mi ni tezila, ko sem jaz med delom momljala komade od sarah. od lani enkrat zivi v lizboni in koordinira vse, kar rabi erazmus in leonardo da vinci folk, ki pride na iberijski polotok. (ce kdo rabi kak nasvet glede tega, vi se ji kar javte, bo rade volje pomagala.)


do centra in do naslednje kave (kjer me je biznis luk J prijetno presenetil) sma z E sle z znanim tramvajem E28. ta tramvaj je ena izmed najboljsih resitev za ogled centra lizbone, ker gre res vsepovsod, v eni dokaj hitri in premetavajoci voznji si lahko pogledate vse turisticne tocke, in se poceni je. ah! zelo velikrat se zgodi (kot je vidno nekje pri 0:30), da folk parkira na tracnicah, ali vsaj preblizu. tramvaj ne more mimo in potem ni druge, kot da cakas. zgodi se lahko celo, da gre cela flota tramvajev gor, dol pa ne more nobeden. (iskreno priporocam!)

KILA RIZA ALI TESTENIN TE SPRAVI NA REGGAE KONCERT
po testeninah z maljardo sveze naribanega parmezana in tiramisujem kot sladico (sem le stanovala s tremi italijani, manjkala je samo pica), sma se z E dobile se s par njenih sodelavcev in picili smo na kao neki dobrodelni reggae koncert.
najprej z avtobusom do belem, kjer smo se zguzvali mimo privrzencev ene najstarejse in se vedno extremno popularne rock skupine, ki je imela tam blizu koncert. seveda nismo mogli mimo.. wtf?! od kdaj je pa starbucks tu?! .. mislim, da sem kar nekaj minut stala tam z odprtimi usti, ko sem skapirala, da so eno zelo dobro pakistansko fast food zadevo zamenjali s starbucksom. in portugalci, ki so tako zelo ponosni na svojo oh-in-sploh dobro kavo so celo narocevali tiste trilitrske izgovore za kofe.
hvala bogu za pomirjevalo v naravni in sladki obliki, pasteis de belem.


najprej sicer nismo bili prepricani, ce smo se vsedli na pravi bus, ampak ker so vsi ostali potniki v vreckah imeli riz in testenine smo se pomirili. to je namrec bila vstopnica. koncert je bil kao dobrodelne sorte in ker bi se ob denarnih donacij zbralo bore malo so raje zahtevali suho hrano. na poti od zadnje postaje do prizorisca smo nasli se nek lidl, skocili se po cips in kekse, in sli uzivat v vonju hasisa in zvokih reggae glasbe.
ker okoli vrata nisem imela tistega fake palestinskega sala, glavo pobrito in brez dreadev, da se o pomanjkanju tiste VELIKE volnene kape a la rastamani iz jamajke ne menimo, sem se skoraj pocutila kot outsiderka. in tu je prisel na pomoc predragi joao, moj natakar, kolega, nekje proti koncu noci ze tabulsi prjatu. pijaca je bila dobra (organizacija je bila kar na visku: kuponcki namesto denarja in vsaka pijaca je imela svoj sank), filing je bil, glasba sploh ne slaba (ne me vprasat kdo je igral, ker nimam pojma.) in hrano so nam serviral na kroznikih naretih iz nekih listov iz indije. biodegradable, al neki.


motilo me je le prevelko stevilo “wigga” tipckov in tipic. samo zato, ker kadis haxix in se deres, da je afrika tvoja mama, to se ne pomeni, da si pa zaj crnc. pred vhodom se vedno stoji tvoj avto letnik ’09, ki ti ga je kupil ata. afriko poznas samo preko pricevanj sosolcev, ki so sem prisli po drugacno zivljenje, in kteri RES vedo, kako je bit brez ciste vode. lamerz.

Standard