dogaja dogaja, vcasih delam bedarije

>aaaaaaa, spet si mojih rokah!!!! *poboza svoj telefon*

>sobota je dan za substral, sreda pa izgleda za kino. le kaj nas bodo siol trendi peljali gledat naslednji teden?

tokrat (pa ceprav s skoraj polletno zamudo) je bil na vrsti “Gamer” (trailer).
hitri povzetek filma: najhujsi mozni kaznjenci se potegujejo za izpust iz zapora z igranjem extremno realne igre. v njihovem primeru je to RES first-person streljacina. preziveti morajo 30 iger (kjer vsi streljajo na vse, sedaj se pa reci, ce se lahko), in ce jim to uspe lahko gredo domov. seveda ni uspelo se nobenmu. d0h. zgodba filma me malo spomnila na (veliko boljsi) film “Death race“. ti kaznjenci pa se od drugih ljudi razlikujejo tako, da imajo spremenjen genski zapis. spremenjen v tej smeri, da jih med igro samo preko internetne povezave vodijo njihovi “lastniki”.
kot se za glavnega igralca spodobi, je tudi on tisti najboljsi od vseh kaznjencev in edini na poti do izpustitve. na vrsto pride zadnja igra in.. nic, pejte si pogledat. mislim pa da vam ne povem nobenga spoilerja, ce recem, da glavni igralci na koncu vedno prezivijo IN dobijo punco.
na film smo prisli pol ure prepozno, a na koncu ugotovili, da nismo zamudili ama bas nista tko zelo pomembnega za zgodbo filma. bogo 4 od 10 pa si film prisluzi na obeh glavnih igralcih (“THIS IS SPAAAARTAAAA!!!!” in “nas najljubsi serijski morilec z dokaj nenavadno zbirateljsko zilico”), in s tisto sceno s plesom, katero bi lahko komot podaljsali se za par minut. we approve.

in kaj ima kino z naslovom posta?
na poti domov iz kina (evo povezavo) mi je na zaledenelem plocniku (sneg skidan ob steno, sonce sije, sneg se stopi, par minut kasneje je spet -5°C in vodica postane led. simpl ko pasulj.) ornk spodrsnalo, ampak mi je s spretnostjo crnega leoparda uspelo ostati na nogah. ko sem se ze veselo smejala v obraz tem ledenim povrsinam, s telefonom v roki preskakovala pesmi, da bi prisla do kaksne z bolj “ne morte vi mene!!” tematiko, me je naenkrat spodneslo in z gracioznostjo slepega slona na kotalkah v roza tutuju sem pristala na desni ritnici. med to akrobacijo mi je telefon padel iz roke, in ko sem se zavedla situacije sem v desni roki drzala samo se slusalke, glasba iz telefona pa se je slisala meter in pol pod mano, v kleti bliznje hise. hise, v kateri ze vsaj 20 let ni zivel nihce razen mogoce podgan.

super. zelo super.
in ja, takrat mi je po glavi slo samo “kaj te u picku materinu naj naredim zaj?!”
druga misel je bila “to bo folk cudno gledal jutri zjutraj, ko bojo mim hodli v sluzbo in bo mariza pela iz kleti.”

probala sem vzdignat resetko, ampak to so ze zdavnaj zabetoniral v plocnik. da ja ne bi kdo prisel do ideje vdret v bajto. da v hisi ni bilo ene prizgane luci seveda ni potrebno posebej povdarjat. probam mojo sreco v sosednji stavbi, kjer je bila, v nekem ze zdavnaj zaprtem kaficu, se vedno prizgana luc. enga mulca z metlo v roki (od incidenta naprej znan kot “Angel Mlajsi”) vprasam, ce slucajno ve, ce kdo zivi v sosednji zgradbi. tipo na zalost ne govori dobro slovensko, zato gre v klet iskat oceta (od incidenta naprej znan kot “Angel Starejsi”). o sosedih nima pojma, je pa zato zelo pri volji pomagat.
razlozim situacijo, pokazem to prekleto resetko, Angel Starejsi malo pomisli, rece Angelu Mlajsemu naj stece po baterijo, malo si se ogledujeta zadevo, in potem Angel Starejsi izgine. pretecejo extremno dolge (tri) minute in pride nazaj z ono dolgo tanko zelezno palco s kavljem na enem koncu. primarna uporaba te palice je razvijanje in navijanje (al kako naj temu recem?!) tiste platnene strehe, ki jo imajo kafici; sekundarna je lovljenje mobitelov iz lukenj.
in potem je Angel Starejsi, z neko ninja sposobnostjo, nacentriral telefon na tisti kavelj, ter ga pocasi in z extremno mirno roko v petih sekundah potegnil iz luknje. tistih par sekund, se posebej, ko je bil telefon zelo blizu resetke in par milimetrov stran od prstov Angela Mlajsega, se je zdelo tako prekleto dolgih!

..in ko mazgani zapoje eno izmed zadnjih vrstic svojga komada, mi Angel Mlajsi stisne v roko moj telefon, jaz skocim v objem Angelu Starejsemu, obema dam dva velka lupcka, onadva gresta naprej pospravljat in jaz picim domov.

ja, dokaj standardn vecer.

Standard