hola madrid

>¡hola, madrid! (drugi del)

>najina gostiteljica me je izgleda vzela popolnoma resno, ko sem ji prejsno noc, po parih kozarcih piva, rekla, da z veseljem z njo na sprehod peljem sosedinga psa, ki nujno potrebuje razgibavanje. soseda ga je namrec navadila na tisto “ko jem jaz bos tudi ti dobil nekaj”, in sedaj je pes veliko predebel. sicer je pes res mesanec med nemskim ovcarjem in necim extremno velikim, ampak glede na to, da ne more do prvega nadstropja brez da “spusti duso”, je jasno, da je tudi predebel.

kljub redni sluzbi v upscale trgovini z oblacili C parkrat na teden sprehodi se dva psa, oba mesanca; budi, malo predebeli totalno asocialni in na trenutke ljubosumni pes, in bimba, naspidirana psica, ki ne pozna niti ene komande. ceprav je sedaj ta hobi prerasel v manjsi vir dohodka, pa je C s tem zacela kot usluga kolegici.

in tako sma se po jutranji kavi, ter sveze narezanim prsutom za zajtrk, odpravile po ulicicah madrida do bliznjega parkeca, sproti pobrale se enga psa, skozi pogovor obdelale vse mozne teme in se nazaj grede ustavile v eni izmed mnogih trgovin s tipicnimi argentinskimi produkti. v radiusu 1km sem nastela vsaj 10 taksnih trgovin, kar me prot koncu obiska sploh ni vec presentlo. v enem tednu madrida sem namrec spoznala vec argentincev kot spancev. mehiko izgleda ni vec obljubljena dezela za argentince. sem pa zato bila popolnoma sokirana nad stevilom “kitajskih” trgovin. oz. nad neobstojem le-teh. da, bile so trgovine, katere so imeli cez kitajci (okej, azijci, whatever), ampak to so bile navadne male trgovinice s prehrambenimi izdelki. tiste trgovine, katere poznam pod imenom “chinese store”, pa nisem videla niti ene! kam torej gredo spanci po japonke, mobitel polnilce, jakne in 5l sampona za 2€?!


na poti v sluzbo naju je C pospremila do skoraj glavnega trga mesta madrid, plaza mayor. (metro postajo sol sma v naslednjih parih dnevih spoznale do zadnjega koticka.) ulice so bile polne turistov, zato smo se dokaj hitro odpravile do enega najboljsih prigrizkov, kar jih lahko za 1.5€ ponudi madrid: croquetes. (nehaj se slinit, hehe.) ja, izgledajo tocno tako kot nasi krompirjevi kroketi, ampak ti so polni besamela s prsutom, polenovko, sirom ali morskih sadezev. ko jih pospremimo se s kozarcem finega rdecega vina, potem vemo, da smo si privoscili prigrizek direkt za kralja.


in kralj je res le par ulic in trgov stran. ker je na plaza mayor tudi kompleks zgradb trgovskega centra el corte ingles sma se na poti do jardines del palacio real ustavile se v parih trgovincah, kjer sma koncno prisle do, meni tako priljubljenih, ipanema japonk. barvna izbira je sicer bila bolj boga, tudi stevilke se nikakor niso klapale (od kdaj imam nogo stevilko 42?!), a hoja v njih je se vedno tocno tako udobna kot se je spomnim. (ja, o japonkah govorim.)

pred obiskom kraljevskega parka sma se ustavile na pivu in eni najboljsih sangrij, kar sma jih spile. sicer je bila tudi ena drazjih (malo vec kot 6€), ampak se je splacalo. restavracije in kafici pred kraljevo palaco so namrec bili filter za vse tiste nemogoce in totalno nadlezne ameriske turiste, ki so s svojimi velikimi fotoaparati, belimi nogavicami in veliko preglasno govorico kazili drugace dokaj simpaticno mesto.


temperature so bile krepko cez 30°C, sence bolj malo (kraljevi park je bil zaprt za obiskovalce), in ker sta na mapi do reke manzanares bila le 2cm nama je preostalo samo se namocit noge v vodo in relaxacija do konca. na zalost imajo spanci malo cudn odnos do reke, ker ne samo, da so ob reki potekala gradbena dela in je bil dostop do reke popolnoma zaprt, tudi po koncu teh del bo mozno reko gledat le izza ograje 10m stran. bedarija.


najina naloga tistega dne je bila nakup kart za “azijsko madono”, sa ding ding. opraviceno lahko recem, da je C najvecja obozevalka te kitajske folk pevke, ki za svoje pesmi uporablja sanskrit, mandarinscino in nek svoj izmisljen jezik. ker so karte prodajali v gledaliscu joy esclava sma se napotile nazaj na puerta del sol (z manjsim postankom na estación principe pio, kjer sma si privoscile kepico najtaboljsejsega sladoleda ever, haagen dazs), a tako kot par ur poprej je zadeva se vedno bila zaprta. (kar je bilo dobro, ker sma ob poslusanju parih komadov ugotovile, da naju sploh ne vlece na ta koncert.)


zvecer so naju zvabli do casa da america, kjer je bil cas za koncert v sklopu 4-dnevnega dobrodelnega festivala “viva la canción” za zrtve potresov na haiti in v cile ter poplav v rio de janeiro. prvi dan so bili na vrsti nixon (spanija), mélissa laveaux (haiti), mariá gadú (brazilija) in pilar diaz (cile/zda). nixona sma na zalost zamudile, mélissa je s svojo prezenco prizgala ogenj pod nogami cisto vseh v dokaj majhni dvorani (kar ne pomeni, da smo plesali, se je le slo za kantavtorstvo), pilar pa je bila ena najbolj bizarnih tock evaah! (opisali so jih kot “ena bogata punca, kateri da ocka vse, kar si zazeli, ampak petje se je potrebno naucit, tega ne mores kupit”).
glavna tocka je bila mariá, ki ima v braziliji kljub mladosti dokaj dolgi staz in ker je spanija polna brazilcev je bil “uradni jezik” tega dneva brazilscina. obozevalka v vrsti pred nami je sicer tale stardom peljala malo predalec (na trenutke se mi je zdelo, da bi najraje sla na oder in jo pojedla), a ji je nasa predraga C dokaj dobro parirala (na poti domov so vsi na busu poslusali njen “maariiiiiiiaaaaaaaa!!!!”). slednja je po koncertu dobila tudi fotko z mario, katero ima trenutno ziher nalepljeno nekje ob postelji.
ah, otroc. (da komad “laranja” na repeat.)

Standard