vcasih delam bedarije

>moji trije jezdeci apokalipse

>ko se konca neka veza in je treba “it naprej”, se je potrebno zaposlit tako mentalno kot fizicno. na zalost slej ali prej sudoku, brezvezne ameriske serije in fitnes niso vec dovolj, in telo zacne kricat po tistem tocno dolocenem zadovoljstvu in stanju duha. takrat obrisemo solze, vrzemo stran se zadnjo sliko bivse, zbrisemo vse shranjene msge, pospravimo njene stvari iz kopalnice v majhno vrecko in postavimo nekam dalec v omaro. ni potrebe, da nas njene stvari dnevno spominjajo na nekaj, kar se je ze koncalo.

nekateri v tej fazi prebolevanja obiscejo vse mozne lokale in se ga totalno ulivajo par dni skupaj, drugi se spravijo v fitness, da se nardijo “bolj lepe in atraktivne” in si s tem malo povecajo ego, spet tretji cepijo doma pred tvjem in delajo nic, jaz pa se spravim v lov za reboundom. tu vcasih pride tudi do par extremno dvomljivih, in kasneje obzalujocih, odlocitev. kaj cem, duh mogoce je mocan, a telo je sibko. in potrebno! upam, da kdaj v bliznji prihodnosti le izumijo potovanje skozi cas, ker jaz bi par oseb najraje crtala s tega seznama. (what the fcuk was i thinking?!)

ugotovila pa sem, da (ce ignoriramo z alkoholom podzgane ideje) se tu vedno vracam na ene in iste tri osebe. tiste tri zene, s katerimi je sex bil ├╝ber fenomenaln. priznat jim, da se mi v tistem trenutku ne gre za inteligentne pogovore in resevanje sveta, ampak preprosto samo za sex, mi je najmanjsi problem. zakaj bi se lagali? sicer potem najveckrat slisim par kletvic, zacnejo zmigovat z glavo in so vsesplosno zgrozene nad mojo nesramnostjo.

prav zanima me, kdaj me bodo “postavile pred vrata”.

tokrat me se ni(so).

Standard