everyday yapyap

>male stvari imajo tendenco postat obsesija.

>ena pametna zena je rekla, da imajo majhne stvari tendenco postat obsesija.
tema najinega pogovora je bila sicer drugacna kot ta od tega posta, ampak se vseeno popolnoma strinjam. zadnje dneve namrec opazam, da si pri ljudeh najdem neko malo stvar preko katere si potem ‘podzgem’ spomin.
mislim, da bi morala na ta nacin zacet vpisovat ljudi v telefonski imenik.
imena namrec pozabim se preden spustim roko med predstavitvijo, itak se prevec ponavljajo. priimki mi ne povedo popolnoma nic, razen ce je res totalno odstekano in nikad prije slisano. brezveze je vnos kraja prebivanja te osebe, ker jih 85% itak v prestolnici. zadnje dneve sem imenom zacela dodajati twitter nicke, in to samo zato, ker bi bilo nevljudno nekoga pozdravit z njihovim nickom. ce smo ze IRL, potem naj bi se tako tudi naslavljali. al neki. vcasih prav pride tudi naslov njihovega bloga, ce ga imajo.
potem pa ze zmanjka namigov in se moram zanest na spomin. ki je tako bedn, da je najboljse se pretvarjat, kot da ga nimam. in mislim, da se je iz tega razloga moja podzavest odlocila pri vsaki osebi najdet eno stvar ali dogodek, ki je specificna samo zanjo.
kot npr tisti rdec flek, ki ga vedno pusti na moji rami, njegove prekleto dolge trepalnice, slika drsenja mojega prsta po njenem hip bone, rjave oci, prepletanje pirsov v njenem levem usesu, visoke pete, ki so skoraj njena druga desna roka, wannabesociety zapestnica, ki si jo na nek nacin delima, tatu malega princa na ramenu, rdece gerbere v vazi na kuhinjski mizi, njegova lezerna hoja, itd.

in kaksno vezo ima ta post z zgornjo trditvijo?
brez teh stvari ne morem.

Standard