everyday yapyap

>mogoce pa si le grem pogledat london.

>pogleda me z druge strani mize, s tistim svojim pogledom, ki me skoraj vedno razorozi (ceprav zadnje tedne mi obramba zelo dobro uspeva), in vprasa: "a si slucajno ze pozabla na tiste tedne na red bullu?"

nisem.

ta zena me je takrat tako zadela, da sem tri tedne prezivela na red bullih, grissini palckah in vlaku mb-lj. faxu nisem namenjala veliko pozornosti (kdo sploh je?), veliko bolj so me zanimale tiste zgodbice o njenem 5000€ vrednem gorskem kolesu, ki nama me je delal druzbo ob njeni postelji.
njena mala polkletna garsonjera se mi je takrat zdela kot neko zatocisce od realnosti, za naju takrat skoraj ni obstajalo drugih ljudi. njeni treningi, moje kofetkanje do poznih popoldanskih ur, setanje okoli ljubljane kljub mojemu ugovarjanju (jebala te okupacija), ter spontani odhodi do tromeje, kjer so naju pri sedeznici cakal boardi in flasa vodke.
ni nama bilo tezko.

stvar se je kmalu zatem koncala, z zeno sma se videvale in slisale se dolgo zatem, obe sma se preselili na svoj konec kontinenta, malo izgubile stik, a njene ustnice so se vedno ene najlepsih, kar sem jih kdaj poljubljala.
in ceprav sem prepricana, da ima trenutno v rokah ajfouna (zena vedno dala veliko prevec na mnenje drugih), pa se je sele po dolgih stirih mesecih spet pojavla na knjigi obrazov. prosnja po virtualnem prijateljstvu je bila sprejeta, kmalu zatem se mi pokaze obvestilo o novem sporocilu: "nehaj me poukat virtualno, raje me pridi pogledat v london. imam vodko."

*poke*

Standard