everyday yapyap

>ne maram se pogovarjat po telefonu.

>mislim, da obstaja najvec pet ljudi s katerimi mi po prvih 10 sekundah pogovor ne postane mucn in ne prezivim ostali del z mislimi nekje v braziliji in iscem izgovore, da lahko koncno zakljucimo.

ko sem zivela v tujini sem imela bolj malo telefonskih pogovorov z domacimi. najveckrat smo komunicirali preko emailov ali sms sporocil. ce pa so ze imeli to sreco, da sem se jim javla na telefon (redko), so po petih minutah (se redkeje) sami vprasali, ce moram slucajno pod tus. (izgleda sem ta izgovor uporabila preveckrat.)

ko sem sla sklenit narocnino sem iskala paket, ki je imel najvec sms sporocil vkljucenih v ceno. v sporocilih vam lahko povem celotno zivljensko zgodbo, napletem se par drugih, tudi filozofija mi ni tuja. po telefonu se ne zmorem pogovarjat niti o vremenu. (“vroce je… *crickets*”)

word of advice: ce vam kdaj recem, da poklicem (ce pac ni business related, ali da se mormo skoordinirat za kofe, ipd),… sanse so majhne. sori.

Standard