nekaj za duso

>jesenske noci mi gredo najbolj na zivce.

>jeseni dezuje.

dezja po defaultu ne maram. mokre hlace do kolena, po moznosti se premoceni cevlji in nogavice, katere lahko ob prihodu domov pol ure ozemam. marela, pa ce je velika kot stoziski stadion, nikoli ne pomaga. ne vem, od kje nam prepricanje, da dez pada pod kotom 90 stopinj, pravokotno na zemljo. kot da veter ne obstaja.

dez toleriram samo ponoci. (ce sem doma. na suhem.) takrat ga, ce sem iskrena, obozujem.

ni ga vecjega uzitka kot se zbudit sredi noci, balkonska vrata so na strezaj odprta, malo odpres oci (ker vsi vemo, da boljse slisimo, ce naprezamo oci v trdi temi) in zaslisis tisti prijetni zvok scebetanja deznih kapel po salonitnih strehah bliznjih garaz. voda dere iz zlebnikov, po cesti pripelje osamljen avto, zrak ima tisti ocarljiv vonj po necem novem. (mogoce bo pa jutri res sonce.)

pobrskam po spominu, casovni stroj se ustavi nekje sredi letosnjega maja in za sabo zaslisim tisto znano dihanje. nepremicno lezi na desni strani postelje, ob steni, z rjuho pokrita do vratu, skoraj naga a z nogavicami (njena superkjut varnostna zavora). nekje v svojem svetu je. zanima me koga sanja (je kdaj mene?). obrnem se na desni bok, dam roko cez njeno telo (=blazina z vijolcno preobleko), jo potegnem k sebi, vdihnem, kar je se ostalo od njenega vonja (jutri operem posteljnino) in potonem nekam nazaj v sanje.

dez pa se vedno neumorno pere zadnje ostanke nje v meni.

ja, jeseni ne bom marala.

Standard