everyday yapyap

jst v bistvu nimam pojma kaj delam. nikol.

med neko voznjo od ljubljane do laskega sma imela s fotrom enega tistih pogovorov, ko ti iz vseh por rine “aawwkkkwaaaard!!!”. (pomemben podatek je tudi ta, da ima nasa familija dokaj zjebano komunikacijo. oz. najveckrat je niti nimamo. a jbg, smo tipicna slovenska familija; manj kot se vidmo, rajs se imamo.) spraseval me je nekaj o tem, zakaj se vedno delam na avtorske, zakaj se ne zaposlim, zakaj imam samo garsonjero in ne mogoce dvosobno stanovanje, zakaj nimam avta, itd.
verjamem, da ga je moj odgovor mal presenetu, ko sem rekla, da mi tkole cist pase in da ne mislim spremenit dok ne bom imela potrebe po cem drugem.
zakaj bi se matrala?
ceprav je to vse res, pa moram priznat, da…
jst v bistvu nimam pojma kaj delam.
nikol.
veliko ljudi iz preteklosti (pac, vsak je sel svojo pot) mi, ko se nam te poti koncno le spet za par momentov prekrizajo, pove, da imajo sedaj ze druzino, dva otroka, tri doktorate iz nevemkaksnihznanosti, psa, kredit na hiso in sledeci teden se pregled pri zobozdravniku (resno! tole so mi v zadnjih parih tednih povedal trije! pa se prej nismo vidli vsaj par let!)
potem vse te njihove “dosezke” primerjam z mojimi in ugotovim, da je meni tudi fajn. kljub temu, da imam samo garsonjero v najemu, dva macka, peshondo, niti ne neke resne veze in sploh ne vseh nogavic poparckanih. ja, KLJUB mojim letom. (i know, teh horror!)
enkrat v srednji soli smo imel namesto ure slovenscine uro nekega psiholoskega spoznavanja. vsak je dobil predse prazen A4 list in receno naj je bilo, da naj tu narisemo velko drevo. (i know.) oziroma, drevo, ki naj bi predstavljal nas cez pet let. (i know. i know.)
sosolka na levi je pricela risat neko extravagantno drevo z maljardo vej in listov, potem se neki golob blizu in kao neke japke. (res je rada pila jabija.)
sosolka na desni je narisala grm. (mogoce ni dobro razumela naloge?)
jaz pa sem narisala eno najbolj simpl drevo ever! horizontalna crta po sredini lista je bila zemlja, potem dve paralelni navpicni crti sta bili deblo, nekaj krogu podobnega je bila krosnja, in ta-daaa!! moje drevo.
tisti WTF? pogled psihologinje, ko je v roke dobla moj papir, je bil neprecenljiv.
mislim, da si je zadevo predstavljala kot mojo lenobo. roko na srce, sej sem res lena glede dolocenih stvari. sem pa zato, enkrat v teh letih od srednje sole naprej, skapirala, da je toti drevo v bistvu bil super zdetajliran plan za mojo prihodnost. pac, stvari naj bojo simple. bolj kot kompliciras, slabse je. vcasih naredis nekaj impulzivnega in je super, vcasih pa naredis nekaj, kar se na koncu izkaze, da je bla slaba odlocitev, ter upas, da si se iz tega kaj naucil. ce se nisi, a jbg, pa mogoce drugic.
tako da, ja.
tale moj plan gre tocno po.. errr.. drevu.

Standard