nekaj za duso

resi se, kdor se more.

nekdo mi je enkrat rekel (ali pa je bilo v kaksnem filmu in mi je ostalo v spominu), da se nikoli ne sme it spat jezen.
jeza naj bi se, nekako, prenesla na sanje, slabo spimo in tudi zbudimo se slabe volje. ne ravno najboljsi zacetek dneva.
vse tiste misli od prejsnega vecera so namrec imele cas za sabo potegnat se maljardo drugih vprasanj. kot neka nocna marinada dvomov, ki je zjutraj, se pred prvo kavo, pripravljena na izbruh. ali na ignoriranje, kar je tudi zelo popularna reakcija. vsi imamo svoj nacin, kako drugi osebi dopovedat, da naj se koncno spravi s svojega pedestala in naredi nekaj glede situacije, ki ni roznata.
ko v bistvu sploh ne bi bilo potrebno veliko. lupcek na celo in tiste tri besede. ali vsaj malo bolj nezen “lepo spi”.
nekaj pac.
tako pa se obrne proti steni, spravi v fetus polozaj, povlece kovter cisto do brade, zapre oci in gre nekam v svoj svet.
jaz pa lezim z odprtimi ocmi, lovim sence avtomobilskih luci po stropu in se sprasujem, kaj zdaj.

Standard