everyday yapyap

kaj vse bi, ce bi lahko, ampak ne morem, tako da ne bom.

stojim pri sanku in si brundam neko evergreen klasiko, ki jo slisim iz tifle. tale v monoklu je preglasna, da bi se dalo v njej ornk uzivat, so pa zato vsaj stene tanke. delam tisto, kar najraje pocnem; opazujem ljudi in njihovo obnasanje. obiskovalci teh dveh lokalov so me vedno fasciniral, in ne nujno vsi v pozitivnem smislu te besede.
tokrat pri steni takoj levo od vhodnih vrat zagledam tisto tipicno “pokazi mi svoje in ti mogoce pokazem moje” situacijo. ko se dve osebi rajcata brez kakrsnih dotikov in ponavadi je govora o kaksni banalni stvari. pri teh dveh je napetost bilo mogoce cutit tudi na drugi strani lokala.
slonela je ob steni, ko pride mimo ona, roko polozi na njen bok in jo narahlo povlece blizje. kar ji mora povedat je izredno pomembno in ne more pocakat niti minuto dlje. drugi ni bilo veliko jasno, videlo se je, da od nje ni navajena taksnega obnasanja, dotikanja. pribliza uho njenim ustom, zaradi glasne glasbe je bil pogovor skoraj nemogoc. trudila se je poslusat, ampak po parih stavkih je bilo jasno, da je pogovor ne zanima. zaprla je oci in sledila njeni topli sapi na usesu in vratu. bolj kot se je trudila govorit glasneje, manj jo je slisala in bolj se koncentrirala na valove sape na vratu. mravljinci po rokah in tilniku so stvar samo se otezili. njen zmedeni “kaj?? ne slisim te!” so slisali vsi okoli. z roko se opre na njeno ramo, totalno nonsalantno, samo dve prijatelci med pogovorom. prepricana sem, da je v tem momentu dala skozi ze vse mozne scenarije, in vse trenutek kasneje zignorirala. domisljija si je dala prosto pot, prevec svobode za njen okus. objame jo cez ramena, pusti, da ji roka pade nizje do sredine hrbta, povlece njeno majico v pest, se odmakne, pogleda v oci in nagne blizje.
med njunimi ustnicami so trije milimetri.
trije jebeni milimetri!
v taksnih trenutkih si zazelim, da bi kadila. po taksni predigri ze vse v meni krici “pa daj poljubi jo ze, no!”, kaj mora sele njima delat.
potem pa mi natakarca preusmeri pozornost s svojim “evo, eno lasko, 2 eura pa pol” in ko se obrnem nazaj proti vratom tam stoji samo se ena.
eh.

Standard