everyday yapyap

vcasih so bile besede slajse.

vceraj zvecer sem dobla sms z neznane stevilke. kompliment. (ohoho!) sicer je bil sms dokaj uraden, tako da se ni dalo razbrati spola osebe, ampak dajmo se pretvarjat, da je bila na drugi strani angelinca iz casa prvega tomb raiderja.
in ko sem debatirala sama s sebo, ce sploh odgovorit (ce ta oseba ve, kdo sem jaz, potem bi isto obnasanje pricakovala od druge osebe. pa je sla kredibilnost po gobe.), sem se spomnila na cas srednje sole. takrat, v srednjem veku, ko smo si med solskimi urami preko drugih sosolcev posiljali sporocila v zmeckanem koscku papirja in upali, da nas tocno sredi predaje ne bo zalotla prfoksa. v tem primeru je potem ponavadi sledil banaln dialog o tem, od koga in za koga je sporocilo, in ce mogoce nimamo dovolj domace naloge, za kar se je do konca ure poskrbelo trikratno.
najveckrat so bile na papirju zapisane bedaste stvari o pocetju po koncu pouka, ali kam se gre med malico, ce ima kdo reseno nalogo za naslednji predmet, vsake tolko pa so se nasli kaksni biseri tipa “ti si pa men vsec..” ali “a bi bla z mano?”.┬áin vedno je bil nek poseben obcutek dobit taksno malo gmoto papirja. ce ni bilo podpisa pa sploh.
nekaj teh papirckov se imam doma. nekje. v neki mapi.
smsov ne shranjujem vec.

Standard