everyday yapyap

"spremeni barvo gumba"

bitka in kreganje med developerji (ajde, recmo jim programerji) in dizajnerji se vlece tako dolgo kot smrkelj 4letnega soseda. dizajnerji hocemo, da se vse bliska, premika, in to je itak simpl, bos nardil v petih minutah, a ne? aja, ne, nisem poimenovala nobenga od 50.000 layerjev, sej je vse jasno, ko odpres. pa kaj teb ni jasn!?
vem, da zna to bit nadlezno in vsa slava tistim (programer, dizajner, wizard of css, kakorkoli si ze recejo), ki znajo iz ene ideje v psdju postavit pejdz, ki deluje na vseh brksalnikih, na maljon velikostih in ki zaprejo vse tage (kljub temu, da dolocene ni potrebno vec zakljucevat. kdo bi si mislu.). *bows*
AMPAK!
bi pa postrelila vse tiste itjevce, ki se obnasajo, kot da so boga za jajce prijel, in ki z najvecjim veseljem pokazejo, kaj je njihovo delo in kaj ne. ceprav to pomeni, da je tako meni kot njemu ena mala stvar vzela 3x vec casa, kterga itak nimava.
npr, pred parimi leti sem delala v pisarni se z dvema programerjema. z enim se niti nisma tako dobro razumela, tip je bil malo prevec asocialn za moje pojme. drugi je bil pa car, se vedno je, in se vedno popricamo na vsake kvatre. skratka, dober karakter.
dober karakter s to napako, da se mu dolocenih stvari preprosto ni dalo naredit, ker “to ne spada v opis mojih del”.
in tako se je en dal zgodilo, da je bilo potrebno spremenit barvo nekega gumba. iz oranzne na modro. dokaj preprosto, vse gumbe smo imel v enem psdju, vse se je dalo s parimi kliki priredit po zelji. (doticni programer ima tudi nek adobe nekajnekaj certifikat, tako da mu PS ni tuj.)
na hodniku slisim sefa narocit to nalogo temu programerju in 20min kasneje se mi je oglasil zvok za nov odprt ticket; “spremeni barvo gumba”.
ne me narobe razumet, ni mi problem parkrat kliknat. sploh ne! moti me samo ta odnos, da ce ne rabim tega nardit, potem ne bom. bom raje brskala po colourlovers in iskala lepo nianso modre barve, naredla screenshot palete, v photoshopu naredla en velki krog okol gumba, zraven napisala “tole modro bi”, dodala se kak smajli (za dobre odnose, a ne), vse skupi zapakirala v .zip, odprla ticket in napisala svoje zelje v taksnih detajlih kot da se gre za najbolj zakompliciran operacijski poseg na mozganih.
takoj, ko sem z obraza spravla tisti “what in the actual fuck?!” izraz sem ga vprasala zakaj ni sam tega nardil.
“ker nimam casa.”

Standard