nekaj za duso

se malo.

se dvainstirideset dni
“odgovor na vsa vprasanja” pravijo o tej stevilki. navdusenost do konca. nisem ti mogla dost kmalu povedat, ampak sem poskusala bit zelo nonsalantna. ni mi uspelo.
se enaintrideset dni
ne smem odstevat. moram zivet v trenutku, to si rekla. ne v nekem datumu v prihodnosti. kako naj naredim to, ce pa razmisljam samo o tebi in o tistem trenutku, ko te koncno spet vidim?
se sedemindvajset dni
ne da se mi vec. nocem. ne morem. zakaj se pogovarjam sama s sabo prek msgev? ti jebeni monologi. vse, kar ti pravim, jst ze vem. tebe najverjetneje niti ne zanima. in delam budalo iz sebe, ko ti pravim, da te pogresam. ker ti to povem 30x na dan, ker, jbg, tolkrat se spomnem nate, na uro.
se dva tedna
so mi rekli, da bo hitro minilo, ampak jim nisem verjela. vsi ti dnevi brez tebe ne morejo miniti dovolj hitro.
se enajst dni
nove japonke. tiste havaianke, ves? te so mi najboljse. ti pa bosa hodis po vulkanu.
se devet dni
ko je zunaj trda tema, in imam televizijo prizgano samo zaradi hrupa v ozadju, ko imam glavo prazno in istocasno polno tebe, takrat se mi tile dnevi zdijo kot minute na mikrovalovki.
se manj kot sedem dni
cez en teden, ob tej uri, dvajset minut do polnoci, bom ze pri tebi, v tvojem objemu, maximalno pol metra stran od tvojih ustnic.
se pet dni
se en dan, in se en, in vikend, in pondelk. potem pa si moja. samo moja.
se stirje dnevi
cetrtek je mali petek. petek je vikend. vikend je pondelk. pondelk je ze skoraj torek.
.
.
.

Standard