everyday yapyap

v svojem svetu tiste pol ure na dan.

te dni mi med malco druzbo dela vijolcno-oranzen 10-delni vijugast kavc. pol metra visoka zadeva, dolga cca 15 metrov. kaj veliko ne mora doprinest ambientu stavbe; popackan od hrane in pijace, ocistili ga najverjetneje ne bodo se zelo dolgo, ob straneh iz sivov gledajo nitke in na enem koncu je nekdo ven potegnil filo. pa tudi udoben ni.
ampak kar ima, je celodnevno kopanje v soncu. namrec, po celotni dolzini stavbe so okna.
(begin rant)
okna, ki se jih sicer ne da odpret.
kdorkoli je naredil dizajn za to inteligentno stavbo (in za to dobil nagrado! wtf?!) je kraljevsko zajebal. luci se prizigajo preko interneta, prezracevanje ima samo dve stopnji, mrzlo in vroce, reguliranja ne poznajo in na stenah visijo grozne grozne (grozne!) slike. 
(end rant)
in skoraj vsak delavnik nekje okoli poldneva si tu grejem noge. sedim v fotelju grde svetlo roza barve, popackan od polite pijace, a zelo udoben, ce se resnicno potrudim. pojem solato z jogurtovim prelivom, zraven kos crnega kruha, in v narocju telefon. (pravi, da sem prilepljena nanjga.)
..in zelena lucka, ki ne utripa.

Standard