nekaj za duso

vseeno hvala.

naučila me je, da mi je moje telo lahko všeč.
ne lahko, mora mi biti!
prav vsakič mi je bilo nerodno, ko si ga je skrivaj, in pogosto tudi zelo očitno in glasno, ogledovala. nikoli še nisem bila z eno, ki bi bila tako odkrito navdušena nad mojim telesom. (no, nad ženskim telesom.)

naučila me je, da si rabim cilje zase postavit višje kot jih imam trenutno.
tako v zasebnem življenju kot profesionalnem. včasih sem si zaželela jo imeti za svojo agentko, ker je moje znanje znala prodati s takšnim zanosom in izgledalo je, kot da res verjame v to, kar govori. to je pasalo egu.
in čeprav tega noče slišat, je bila ona povod, da sem sploh šla delat vozniški izpit. iskreno bi lahko živela do konca svojih dni brez izpita in avta. ljubljana je center sveta in dvomim, da bom kdaj živela daleč stran. dje. 50 najetih kvadratov v bežigradu je fajn, ampak a ne bi bilo fajn imet nekaj svojega? nekaj z mogoče parimi kvadrati trave spredaj? da, res bi bilo.

naučila mi je, da je lahko v življenju več kot samo služba in prijatelji.
še vedno težko verjamem, ampak res je bila prijetna misel, da bi imele družino. ona, jaz in dva mala, ki skačeta okoli. (plus mačka, seveda. ta dva prideta v kompletu z mano.)

naučila me je, da je ljubezen lahko
lepa
vroča
nagajiva
spontana
prepletena
zakomplicirana
vse.

žal mi je, da je šla. ni bil najin čas.
vseeno sem ji hvaležna za vse, kar me je naučila.

Standard
nekaj za duso

ljubezen skozi sarah mclachlan

včasih pokažejo na enga izmed mojih tattoojev in vprašajo “zakaj?”.
vedno sem odgovorila, ker mi je bil lep v tistem trenutku mojega življenja. odgovor, ki je bil veliko bolj preprost kot “ne znam drugače povedat, da me nekaj boli ali da mi nekaj/nekdo pomeni tako zelo veliko”. (še vedno so mi vsi tattooji všeč, da ne bo pomote. so mi pa v določenem trenutku nekateri pomenili več kot preostali.)

čisto prvi tattoo je na hrbtu. zanjga ne ve veliko ljudi, ga ne kažem. roko na srce, tudi izvedba je malo ponesrečena, ampak če sem iskrena s sabo mislim, da mi pomeni največ od vseh.

ta na hrbtu je bil prvi z razlogom.
prva bolečina. prva izguba moje identitete, ljubezni, osebe.
skozi leta sem se naučila ne izražat čustev, jih zakumuflirat, spremenit v tattooje, se pretvarjat, da je vse okej. “ni panike.” nikol ni panike, bom že. najtežje je nekomu dovolit tako blizu, se poskušat spremenit (na boljše), na koncu pa vseeno pride do konca.
ampak bolečina je zdaj bolj prefinjena, globoka, težka.

tattoo je CD cover albuma “mirrorball” od sarah mclachlan. album, ki ga poslušam, ko rabim pomiritev ali ko se mi podre svet.

tokrat je slednje, in mislim, da je čas, da tattoo popravim.

Standard
nekaj za duso

Ljubezen.

Ne vem, kdaj sem ji prvič rekla “ljubezen”, ampak je. Moja ljubezen. In, kljub zgražanju internetnih ljudi, ja, tudi “moja” ji rečem. Ker je moja in je ne dam.

Ko me objame, je njen vrat tako mehek.
Ko me stisne k sebi, se stopim.
Ko me pogleda, se najdem.
Ko me poljubi, jo čutim v prstih na nogah.

Moja postelja je 180x190cm, skoraj ni dovolj za vso ljubezen, ki jo čutim, ko sem ob njej. Vsakič, ko gre, vzame del mene. Upam, da jih shranjuje nekam blizu svojega srca.

Tisti prstan, ki mi ga bo dala, in tiste solze, ki bodo polzele po mojem obrazu, bodo pomenile konec in začetek. Konec čakanja in začetek naju.

Vsak dan jo bom vprašala “kako si danes, ljubezen?” in želim, da vsak dan odgovori “Srečna.”. Nič manj ni sprejemljivo.

In?
Kako si danes, ljubezen?

Standard