hola madrid, nekaj za duso

>it's gone, let it be, i don't need a(nother) friend

>prejsn dan sem se koncno hotla spravit do konca spisat potovanje po madridu. ne zarad nekega cudnega filinga nostalgije, ampak zato, ker to konstantno pozabljam. ce kdo sploh sledi tem izletom, potem ga je moglo parkrat ze ornk zaskrbet, ker me se vedno ni nazaj iz dolocene destinacije. recimo, ce bi to bili vecmesecni pohodi po vseh moznih vijugastih potkah azije, bi mi nekako se bilo opraviceno. v mojem primeru pa se najveckrat gre za maximalno en teden dolgo potovanje. in ker se spravim opisat vsaki. jebeni. dan. posebej (nimam pojma, kdaj in kje sem dobila to super idejo), se je potem tudi za madrid zgodilo tisto, kar se je ze prej za izlet po jugu spanije, severu portugalske in tistega trganja grozdja v franciji.

potem pa sem ugotovila, da se mi ne da. da je preteklo ze prevec vode, da je moj spomin veliko bolj preluknjan kot sem mislila, in da se mi, iskreno povedano, v tem trenutku ne da razmisljat na srecne cajte z bivso. ne samo, da se mi ne da, tudi nocem. preprosto se nisem tako dalec.
ja, ona je zaprla vrata na celotno zadevo, prebolela in si dobla fanta, s katerim je trenutno “In a relationship”. in z veseljem bi bila cela diplomatska in rekla, “ja, res upam, da je srecna, da se ima fajn in da ji vse to veselje iz uses gleda.” po eni strani je vse to res, po drugi strani pa me boli patka.
ne, ker hocem bit nesramna, zena mi je se vedno kul. (jebiga.) ampak zato, ker mi trenutno mora bit vseeno zanjo, ker jo morem ignorirat in ker moram najprej poskrbet za prvo osebo v mojem zivljenju; zase.
(del “suit up. delete her facebook. delete her number. hit the gym. ????? PROFIT!” plana, al neki?)

in ko je po men padal neki bedni dez in so mi v glavi odzvanjali fanta4, mi je koncno postalo jasno, da je potrebno potegnat crto.
sploh pa, robert vse skupaj zelo dobro zapoje..

‘Cause without me
You got it all
So hold on
Without me you got it all
So hold on
Without me you got it all
Without me you got it all

povzetek: ce je kdo slucajno cakal na slike preostalih dni v madridu, ne bo jih.

Standard
hola madrid

>¡hola, madrid! (tretji del)

>ker se je blizalo finale se enega izmed mnogih nogometnih tekmovanj, in ker je le-to bilo prav v madridu, je bilo mozno po celem mestu cutiti utrip in napetost pred doticnim dnevom. po mestu so se ze zaceli zbirati zgodnji italijanski in nemski navijaci, po vseh parkih mesta (in teh je veliko) so bile organizirane manjse nogometne tekme lokalnih in regijskih nogometnih klubov, itd.
dokaj blizu doma je tudi parque del retiro, ki je imel na mapi na sredini narisano eno velko modro elipso. in to je lahko pomenlo samo eno. jezero! voda! noge namakat! ce nama to ni uspelo prejsni dan z zidovi ograjeno reko, pa ni sment, da nama ne bi z jezerom!
pri kriziscu postaje atocha do nabave poceni soncnih ocal, do museo nacional de antropologia, po paseo de la reina cristina do stopnic do calle del poeta esteban de villegas in mimo “a se ti tile bloki zdijo kot bloki za srednjo ali visjo klaso ljudi?” do enega izmed vzhodnih dostopov do parque del retiro.

ura je bila sele okoli poldneva a temperature ze dokaj visoke, zato sma se (seveda!) ustavle na osvezitvi. zame velko pivo, in za njo malo pivo s kokakolo. natakarjev izraz na obrazu je bil priceless, ko je skapiral, da je njen plan to skupaj zmesat. vseeno. ob placilu je imel tolko sladkih besed, da sem mu pustila celo napitnino. (kar iz principa nikoli ne delam.)


v parku se je dogajalo sto na uro. regionalno tekmovanje v nogometu za najmlajse in mladince, vse pospremljeno s komentatorji, puno folka na tribunah in vse predvajano na velikih zaslonih. profesionalno zastavljeno, ce se mene vprasa. malo bolj desno so bile predstavitve taksnih in drugacnih sportnih klubov mesta (na moje veselje sma ravno ujele predstavitev capoeire), tekmovanja v najvecjem stevilu zadetih golov (no, lukenj), malo naprej pa se velikanska gneca pred sotori interja in bayerna. namrec, iz sence so zbezali tudi par nogometasev teh dveh klubov, tako da je folk s svetlobno hitrostjo letel po avtografe.
vseeno pa je najvecja guzva bila pred podijem z z-gpsom-opremeljenim-in-stevilnim-spremstvom-varnostnikov originalnim champions league pokalom, s katerim so se lahko najvecji obozevalci nogometa tudi slikali. in kot prave “lej s cem sma se slikali midve, vidva pe ne, nje nje nje nje nje!” kolegice sma se za pol ure v vrsto postavile tudi midve, fotko zvecer dale na fejsbruh in tag-ale fuzbal fanatika, ki sta nama ziher potiho j*bala vse po spisku.


po ogledu taksnih in drugacnih vrtnic sma se ustavile se pri palacio de cristal, na stopnicah do malega jezercka obcudovali predrznost in pogum labodov, zelv in rib, ter se odpravile naprej do monumento a alfonso XIII in, glede na google maps, neobstojecega jezera. t
am sma se pridruzile maljardi drugih spancev in turistov, ki so si od dalec ogledali jezero polno colnickov. namakanje nog sma zaradi prevelike guzve skenslale, je pa zato zelo pasalo malo zalegnat na eni izmed redkih se prostih travnatih zaplak.


pred odhodom domov sma se sprehodile po calle serrano, “tisti” bogati ulici madrida, ki je tocno takrat bila v prenovi, in se ustavile v sluzbi najine gostiteljice.
vecer se je zakljucil s kuharsko uro delanja argentinskih tortilj, mocnimi gin toniki in 2 kg cesenj.

Standard
hola madrid

>¡hola, madrid! (drugi del)

>najina gostiteljica me je izgleda vzela popolnoma resno, ko sem ji prejsno noc, po parih kozarcih piva, rekla, da z veseljem z njo na sprehod peljem sosedinga psa, ki nujno potrebuje razgibavanje. soseda ga je namrec navadila na tisto “ko jem jaz bos tudi ti dobil nekaj”, in sedaj je pes veliko predebel. sicer je pes res mesanec med nemskim ovcarjem in necim extremno velikim, ampak glede na to, da ne more do prvega nadstropja brez da “spusti duso”, je jasno, da je tudi predebel.

kljub redni sluzbi v upscale trgovini z oblacili C parkrat na teden sprehodi se dva psa, oba mesanca; budi, malo predebeli totalno asocialni in na trenutke ljubosumni pes, in bimba, naspidirana psica, ki ne pozna niti ene komande. ceprav je sedaj ta hobi prerasel v manjsi vir dohodka, pa je C s tem zacela kot usluga kolegici.

in tako sma se po jutranji kavi, ter sveze narezanim prsutom za zajtrk, odpravile po ulicicah madrida do bliznjega parkeca, sproti pobrale se enga psa, skozi pogovor obdelale vse mozne teme in se nazaj grede ustavile v eni izmed mnogih trgovin s tipicnimi argentinskimi produkti. v radiusu 1km sem nastela vsaj 10 taksnih trgovin, kar me prot koncu obiska sploh ni vec presentlo. v enem tednu madrida sem namrec spoznala vec argentincev kot spancev. mehiko izgleda ni vec obljubljena dezela za argentince. sem pa zato bila popolnoma sokirana nad stevilom “kitajskih” trgovin. oz. nad neobstojem le-teh. da, bile so trgovine, katere so imeli cez kitajci (okej, azijci, whatever), ampak to so bile navadne male trgovinice s prehrambenimi izdelki. tiste trgovine, katere poznam pod imenom “chinese store”, pa nisem videla niti ene! kam torej gredo spanci po japonke, mobitel polnilce, jakne in 5l sampona za 2€?!


na poti v sluzbo naju je C pospremila do skoraj glavnega trga mesta madrid, plaza mayor. (metro postajo sol sma v naslednjih parih dnevih spoznale do zadnjega koticka.) ulice so bile polne turistov, zato smo se dokaj hitro odpravile do enega najboljsih prigrizkov, kar jih lahko za 1.5€ ponudi madrid: croquetes. (nehaj se slinit, hehe.) ja, izgledajo tocno tako kot nasi krompirjevi kroketi, ampak ti so polni besamela s prsutom, polenovko, sirom ali morskih sadezev. ko jih pospremimo se s kozarcem finega rdecega vina, potem vemo, da smo si privoscili prigrizek direkt za kralja.


in kralj je res le par ulic in trgov stran. ker je na plaza mayor tudi kompleks zgradb trgovskega centra el corte ingles sma se na poti do jardines del palacio real ustavile se v parih trgovincah, kjer sma koncno prisle do, meni tako priljubljenih, ipanema japonk. barvna izbira je sicer bila bolj boga, tudi stevilke se nikakor niso klapale (od kdaj imam nogo stevilko 42?!), a hoja v njih je se vedno tocno tako udobna kot se je spomnim. (ja, o japonkah govorim.)

pred obiskom kraljevskega parka sma se ustavile na pivu in eni najboljsih sangrij, kar sma jih spile. sicer je bila tudi ena drazjih (malo vec kot 6€), ampak se je splacalo. restavracije in kafici pred kraljevo palaco so namrec bili filter za vse tiste nemogoce in totalno nadlezne ameriske turiste, ki so s svojimi velikimi fotoaparati, belimi nogavicami in veliko preglasno govorico kazili drugace dokaj simpaticno mesto.


temperature so bile krepko cez 30°C, sence bolj malo (kraljevi park je bil zaprt za obiskovalce), in ker sta na mapi do reke manzanares bila le 2cm nama je preostalo samo se namocit noge v vodo in relaxacija do konca. na zalost imajo spanci malo cudn odnos do reke, ker ne samo, da so ob reki potekala gradbena dela in je bil dostop do reke popolnoma zaprt, tudi po koncu teh del bo mozno reko gledat le izza ograje 10m stran. bedarija.


najina naloga tistega dne je bila nakup kart za “azijsko madono”, sa ding ding. opraviceno lahko recem, da je C najvecja obozevalka te kitajske folk pevke, ki za svoje pesmi uporablja sanskrit, mandarinscino in nek svoj izmisljen jezik. ker so karte prodajali v gledaliscu joy esclava sma se napotile nazaj na puerta del sol (z manjsim postankom na estación principe pio, kjer sma si privoscile kepico najtaboljsejsega sladoleda ever, haagen dazs), a tako kot par ur poprej je zadeva se vedno bila zaprta. (kar je bilo dobro, ker sma ob poslusanju parih komadov ugotovile, da naju sploh ne vlece na ta koncert.)


zvecer so naju zvabli do casa da america, kjer je bil cas za koncert v sklopu 4-dnevnega dobrodelnega festivala “viva la canción” za zrtve potresov na haiti in v cile ter poplav v rio de janeiro. prvi dan so bili na vrsti nixon (spanija), mélissa laveaux (haiti), mariá gadú (brazilija) in pilar diaz (cile/zda). nixona sma na zalost zamudile, mélissa je s svojo prezenco prizgala ogenj pod nogami cisto vseh v dokaj majhni dvorani (kar ne pomeni, da smo plesali, se je le slo za kantavtorstvo), pilar pa je bila ena najbolj bizarnih tock evaah! (opisali so jih kot “ena bogata punca, kateri da ocka vse, kar si zazeli, ampak petje se je potrebno naucit, tega ne mores kupit”).
glavna tocka je bila mariá, ki ima v braziliji kljub mladosti dokaj dolgi staz in ker je spanija polna brazilcev je bil “uradni jezik” tega dneva brazilscina. obozevalka v vrsti pred nami je sicer tale stardom peljala malo predalec (na trenutke se mi je zdelo, da bi najraje sla na oder in jo pojedla), a ji je nasa predraga C dokaj dobro parirala (na poti domov so vsi na busu poslusali njen “maariiiiiiiaaaaaaaa!!!!”). slednja je po koncertu dobila tudi fotko z mario, katero ima trenutno ziher nalepljeno nekje ob postelji.
ah, otroc. (da komad “laranja” na repeat.)

Standard
hola madrid

>¡hola, madrid! (prvi del)

>ISKANJE SOBOTNE PRILOGE IN NAJDRAZJI TOAST NA SVETU!
po skoraj enomesecnem odstevanju, panicnem branju zadnjih novic o odpovedanih letov v spanijo zaradi vulkanskega prahu in pakiranjem stvari v zadnjih urah pred odhodom, sma se zjutraj koncno le odpravli v avto in pravac benetke – marco polo. no, najprej smo se ustavili v merkator centru, kajti brez jutranje kave ni nihce bil sposoben iti kamorkoli. vseeno je kava meni pomagala le pri drzanju odprte oci, v kiosku sem namrec kljub shotu espressota iskala sobotno delo. bila je sreda.

voznja do benetk je bila brez posebnosti, online check-in ftw, z najino italijanscino si ne bi mogle kupiti niti vode (2 ojra za pol litra? fcuk me.), cakanje na boarding je slo na udobnih stolih hitro mimo (direkt za v sleepingonairports.com), na avijonu je bilo prostora se in se (na pol prazno), stevardi nezainteresirani iiiiiiiiin… odklop do madrida.

na letaliscu v madridu me je presenetlo to, da se prtljaga pobere CISTO na koncu. navajena sem namrec na parkilometrske sprehode od prtljage do vrat za izhod. kljub dejstvu, da je letalisce barajas najvecje mednarodno letalisce v spaniji in da je po prometu na enajstem mestu na svetu, je bilo letalisca dokaj hitro konec. guzve ni bilo, oznake so tam, kjer jih pricakujes, in metro postaja je v spodnji etazi. da je za prevoz do centra potrebna posebna letaliska taksa sma izvedele sele na metroju, ker je le-ta drugace ze bila vsteta v ceno karte. kdo bi vedu. mogoce zato, ker smo pristali na 1,238,000,000€ vrednem terminalu, T4?


do metro postaje atocha ni bilo dalec, na jetra so nama edino sle vse stopnice pri presedanju z ene linije na drugo. (cisto na zadnji dan sma se celo poigravale z idejo dvigala.) kar me je pri metroju madrida zmotlo je to, da imajo vagoni namesto mape aktualne linije, po stenah polepljene mape celotnega metroja. kar pomeni, da se je potrebno totalno zavedat linije, drugace se izgubis. (in naj vam povem, po preplesani noci in s popolnoma “pr’bito” zeno v rokah, to niti ni najlazja stvar pred spancem.)

po se enem sklopu stopnic se koncno le spravima na plano in pricaka naju fenomenalni pogled na plaza de emperador carlos V. pred nama extremno VELIKA stavba (v renovaciji po teroristicnih napadih iz leta 2004) zelezniske in avtobusne postaje atocha renfe, levo vhod v nek hotel, spredaj muzej reina sofia in desno pivnica cervecaria 100 montaditos. sicer sma zadnje dve ure res prezivele sede, ampak s pivom v roki in soncem direkt v celo je veliko vecji filing. (menija lokala nama ni uspelo razumet, ker je bilo tolko opcij in kombinacij, da sma raje ostale na velikih pivih in 7up.)


ker so se pri stricu google s svojim hi-tech opremljenim avtomobilom vozili tudi po madridu, je bilo dokaj preprosto najti vhod v zgradbo stevilka 36. bila je tocno tam, kjer je google prikazal, da bo: zraven trgovine z napisom mariluz. vratar esteban nama je, po prvotnem sumljivem pregledu, le dal kljuce stanovanja in napotil do stanovanja stevilka 4 v cetrtem nadstropju. 65 stopnic visje sem se spomnila zakaj vedno potujem z nahrbtnikom.

par ur kasneje, po zakljucenem delavniku, je prisla tudi C in da zakljucimo dan na visoki noti sma se ji pridruzile na pijaci in vecerji. a spanci ne bi bili spanci (no, saj je tudi vecina teh bila argentincev, ce smo cisto iskreni), ce si ne bi okoli polnoci raje privoscili tapas (=prigrizkov). ceprav bi obe z #mabebi z veseljem planile po kaksnem dunajcu in restanem krompirju (ko smirgla uro), so ob taksni uri v izbranem lokali na voljo imeli le se solate in toaste.
in jebemti, kako so bili ti toasti dragi! 63€ za 3 toaste, eno solato in 4 al 5 2dcl kozarcev piva. se vedno ugotavljamo kaj tocno je vsebovalo zlato, ker drugace nimava pojma zakaj je bila tako drago.


nazaj grede se hiter sprehod po cetrti (ceprav nama na koncu ni bilo jasno sploh, kje smo hodle) in pravac postelja. drugi dan je bil namenjen sprehajanju veliko prevelikega psa z imenom budi, in odkrivanju madrida.

Standard