nekaj za duso

vseeno hvala.

naučila me je, da mi je moje telo lahko všeč.
ne lahko, mora mi biti!
prav vsakič mi je bilo nerodno, ko si ga je skrivaj, in pogosto tudi zelo očitno in glasno, ogledovala. nikoli še nisem bila z eno, ki bi bila tako odkrito navdušena nad mojim telesom. (no, nad ženskim telesom.)

naučila me je, da si rabim cilje zase postavit višje kot jih imam trenutno.
tako v zasebnem življenju kot profesionalnem. včasih sem si zaželela jo imeti za svojo agentko, ker je moje znanje znala prodati s takšnim zanosom in izgledalo je, kot da res verjame v to, kar govori. to je pasalo egu.
in čeprav tega noče slišat, je bila ona povod, da sem sploh šla delat vozniški izpit. iskreno bi lahko živela do konca svojih dni brez izpita in avta. ljubljana je center sveta in dvomim, da bom kdaj živela daleč stran. dje. 50 najetih kvadratov v bežigradu je fajn, ampak a ne bi bilo fajn imet nekaj svojega? nekaj z mogoče parimi kvadrati trave spredaj? da, res bi bilo.

naučila mi je, da je lahko v življenju več kot samo služba in prijatelji.
še vedno težko verjamem, ampak res je bila prijetna misel, da bi imele družino. ona, jaz in dva mala, ki skačeta okoli. (plus mačka, seveda. ta dva prideta v kompletu z mano.)

naučila me je, da je ljubezen lahko
lepa
vroča
nagajiva
spontana
prepletena
zakomplicirana
vse.

žal mi je, da je šla. ni bil najin čas.
vseeno sem ji hvaležna za vse, kar me je naučila.

Standard
nekaj za duso

ljubezen skozi sarah mclachlan

včasih pokažejo na enga izmed mojih tattoojev in vprašajo “zakaj?”.
vedno sem odgovorila, ker mi je bil lep v tistem trenutku mojega življenja. odgovor, ki je bil veliko bolj preprost kot “ne znam drugače povedat, da me nekaj boli ali da mi nekaj/nekdo pomeni tako zelo veliko”. (še vedno so mi vsi tattooji všeč, da ne bo pomote. so mi pa v določenem trenutku nekateri pomenili več kot preostali.)

čisto prvi tattoo je na hrbtu. zanjga ne ve veliko ljudi, ga ne kažem. roko na srce, tudi izvedba je malo ponesrečena, ampak če sem iskrena s sabo mislim, da mi pomeni največ od vseh.

ta na hrbtu je bil prvi z razlogom.
prva bolečina. prva izguba moje identitete, ljubezni, osebe.
skozi leta sem se naučila ne izražat čustev, jih zakumuflirat, spremenit v tattooje, se pretvarjat, da je vse okej. “ni panike.” nikol ni panike, bom že. najtežje je nekomu dovolit tako blizu, se poskušat spremenit (na boljše), na koncu pa vseeno pride do konca.
ampak bolečina je zdaj bolj prefinjena, globoka, težka.

tattoo je CD cover albuma “mirrorball” od sarah mclachlan. album, ki ga poslušam, ko rabim pomiritev ali ko se mi podre svet.

tokrat je slednje, in mislim, da je čas, da tattoo popravim.

Standard
nekaj za duso

Ljubezen.

Ne vem, kdaj sem ji prvič rekla “ljubezen”, ampak je. Moja ljubezen. In, kljub zgražanju internetnih ljudi, ja, tudi “moja” ji rečem. Ker je moja in je ne dam.

Ko me objame, je njen vrat tako mehek.
Ko me stisne k sebi, se stopim.
Ko me pogleda, se najdem.
Ko me poljubi, jo čutim v prstih na nogah.

Moja postelja je 180x190cm, skoraj ni dovolj za vso ljubezen, ki jo čutim, ko sem ob njej. Vsakič, ko gre, vzame del mene. Upam, da jih shranjuje nekam blizu svojega srca.

Tisti prstan, ki mi ga bo dala, in tiste solze, ki bodo polzele po mojem obrazu, bodo pomenile konec in začetek. Konec čakanja in začetek naju.

Vsak dan jo bom vprašala “kako si danes, ljubezen?” in želim, da vsak dan odgovori “Srečna.”. Nič manj ni sprejemljivo.

In?
Kako si danes, ljubezen?

Standard
nekaj za duso

še naprej ti bom dolžna.

eni prijateljici sem dolžna 80€. in še 5x toliko. počasi vračam. banki dolgujem en kredit, še 24 mesecev. dolžna sem obisk zobozdravniku, staršema in obema sestrama. dolžna sem si en šamar. pa tudi tebi enga. dolžna sem si razlago, kako dfak se je vse to zgodilo in kako sma prišle do te točke. dolžna sem, da se ti nikoli več ne javim na telefon. dolžna sem nečakoma veliko smeha. ali vsaj čas. dolžna sem ti dat mir in dolžna sem si vzet mir. dolžna sem ti povedat o vseh mojih problemih. njej sem dolžna eno noč popivanja in prepričevanja, da bo z njo vse vredu. dolžna sem si napad smeha in tri dni joka. dolžna sem si lajf. tistga pred parimi leti, ko sem bila okej. dolžna sem si dan sreče, ali mogoče dva, če mi uspe. dolžna sem ti rečt adijo. dolžna sem ti popolnoma nič. mogoče samo bit fer do tebe. mogoče sem ti dolžna rečt “fakof”.

Standard
nekaj za duso

"ostanite tu z njim, da ne bo sam, ko zaspi."

 

View this post on Instagram


imet domačo žival je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredila za sebe.
pripravita me do tega, da dam nekoga drugega na prvo mesto.
vse jima povem, tud tisto, kar še seb včasih težko. mogoče je kul prav to, da ne odgovarjata in da jima je popolnoma ravno, če jst sploh karkoli rečem. en me ponavadi kao posluša, drugi me sumnjičavo gleda, ker bom ziher kihnila in bo pobegnil na vrh kuhinjskih elementov. 6 let je že z mano, a še kar se ni navadil vseh zvokov, ki jih jaz in/ali druge osebe zmoremo ustvarit.
in ja, priznam, ponoč grem pogledat, če spita, kako spita, in prav kjut se mi zdi, ko se zakopljeta en v druzga. mal sem jima fouš, jst bi se tud stiskala. sicer ju vsakič zbudim že z odpiranjem vrat spalnice in sklepam, da mi zato najstarejši vrača vsako noč med 4 in 5 zjutraj, ko pride praskat po vratih.
karma pač.
imet domačo žival je tudi največja odgovornost, ki sem si jo sama naprtila. naprtila je napačna in grda beseda. domača žival je nekaj, za kar sem se sama odločila in je nekaj, kar ne morem odnehat imet oz bit odgovorna za samo zato, ker mi gre danes v napoto.
res je, frustrirajoče je ga ponovno peljat veterinarju in vse moje osebne plane prestavit za še en mesec, ker sem spet potegnila kartico in je šla petina plače, še preden se je ornk vsedla na račun. še bolj je frustrirajoče to, da še kar ne vejo, kaj je narobe in da se nikakor ne uspem sprostit, ker wtf je narobe z mojim mačkom?!?
zoprno je, ker moram pred vsakim dopustom najdet nekoga, ki ju bo šel nahranit, jima dat vodo in, če bodo res dobre volje, tud wc spucal. mogoče izgleda kot iskanje zlata po pesku, ampak je nagrada eno veliko smrdeče razočaranje.
in še bolj je zoprno, da je skupno življenje z mojo najdražjo pod velikim vprašajem, ker ima rdeče oči že par minut po prihodu v moje stanovanje, pa čeprav je bilo uro nazaj posesano, dlake so pa še vedno povsod.
ampak pizda, rada ju imam.
ne vem, če si lahko predstavljam sebe brez njiju.
 
zjokala sem se takoj, ko je veterinar zaprl vrata.
sploh ko je anestezija začela delovati in je maček imel ekstra prestrašen izraz na obrazu, zenice ful odprte, in je naglas mjavkal.
besede, ki jih nikoli več nočem slišat, pa vseeno vem, da jih bom.
še vsaj dvakrat.
že zdaj med pisanjem o tem mi gre na jok.
ne znam si niti predstavljat, kako bo, ko bo šlo zares.
ampak pizda, težko bo, ko bo.
zelo težko.
 
 
 
 
 
 
(ne sploh začet o otrocih in da žival sploh ni isto, ker je “samo” žival, da če mi je toooook do živali, kako lahko potem jem meso, ter podobne bedarije. lej, ne. odjebi.)

Standard