everyday yapyap

Youtube priporočila 1

ko se zvečer končno že spravim v postlo, najprej nekaj časa buljim v telefon. dvomim, da sem zelo drugačna od večine, čeprav nekateri ste bolj “klasični” in dejansko berete knjige. jaz imam vsebine najraje servirane direkt v mojo glavo v obliki videa ali audia (podcasti ftw).

opažam, da se lahko moji youtube subscriptions razdelijo na par skupin.
tokrat vam predstavljam skupino “DIY home decor lifestyle living etc”, po stopnji moje navdušenosti, ko vidim nov video.

XO, MaCenna
žena, ki sem ji začela sledit zarad njenih DIY projektov po stanovanju, sedaj pa prenavlja hišo v Teksasu. mislim, da so že dal gor knauf plošče, tko da se veselim opremljanja. ni moj stil čist, ampak izgleda zelo navdušena nad svojim delom, tko da te privleče. (svetujem nizko glasnost, če boste imel slušalke. ima na momente zelo piskajoč glas.)
novi uploadi na random, ker ima še en podobn kanal, (XO MaCenna Vogs), tko da nikol nisem ziher.

Eamon & Bec
kanadčana, ki sem ju odkrila šele po mnogih letih njunih potovanj po svetu v kombiju. zdaj sta prenavljala (no, kao) hišo nekje v Kanadi, šla na kratko potovanje v Maroko (kjer sta pustila svoj kombi pred epidemijo), trenutno pa se spopadata z rakom na dojkah (prešlatite se, punce!) in poskušata zanosit. (ali sta predn so raka dokončno potrdil? nekaj takšnega.)
novi uploadi ob nedeljah.

Simple Living Alaska
zelo dober vpogled v življenje na Alaski, kjer je los na prikolici sred prometa dokaj normaln prizor. pokažeta vse od ribarjenja na 2m debelem ledu, do vseh apgrejdov, ki jih morata nardit na hiši, vozilih, ipd. zabavno gledat.
novi uploadi na random, ampak redni.

Mav
tip, ki bolj kot ne živi iz svojga avtomobila. je sicer zdaj bolj doma kot na poti in ribarjenje je njegov go to stress release. lajkam.
novi uploadi na random, ampak redni.

The Indie Projects
angleški par, ki v centralni Portugalski (nekje blizu Castelo Branco) prenavlja staro kamnito hiško. ravno pred kratkim jima je končno uspelo položit tla in sestavit prvo pohištvo.
novi uploadi vsako sredo in nedeljo.

Life Uncontained
par, ki je iz dveh tistih velikih kontejnerjev nardil hišo. tip je veliko večino (če ne vsega) naredil sam, živita offgrid in vedno mi je mal žal, ko zaslišim odjavno špico.
novi uploadi na random, ampak redni.

Standard
scribble scrabble

proficient in denial.

one day i will roll my feelings up in a ball,
like an old newspaper, leave them on a park
bench and walk away. ill write them on a
postcard, choose a random address from an
outdated phonebook and never look back. ill
start a new notepad file, type out all i feel
and then press the backspace button till an
error pops up. ill get a tattoo of a million
dots and each sting of the needle will remind
me of all the times ive missed you. ill look
you in the eye, say all this out loud and
if you ask ill say its actually for
someone
else.

Standard
scribble scrabble

put on your poker face

youll need it later, her eyes will hunt
you down, i promise you that. with her
head between your legs and your hands
gripping the wall, youre playing out your
cards
and youre losing
her.
the discomfort of knowing you have no
aces left up your sleeves, you let in
to the panic that reigns your mind
and surrender
to loss.

Standard
Uncategorized

še naprej ti bom dolžna.

eni prijateljici sem dolžna 80€. in še 5x toliko. počasi vračam. banki dolgujem en kredit, še 24 mesecev. dolžna sem obisk zobozdravniku, staršema in obema sestrama. dolžna sem si en šamar. pa tudi tebi enga. dolžna sem si razlago, kako dfak se je vse to zgodilo in kako sma prišle do te točke. dolžna sem, da se ti nikoli več ne javim na telefon. dolžna sem nečakoma veliko smeha. ali vsaj čas. dolžna sem ti dat mir in dolžna sem si vzet mir. dolžna sem ti povedat o vseh mojih problemih. njej sem dolžna eno noč popivanja in prepričevanja, da bo z njo vse vredu. dolžna sem si napad smeha in tri dni joka. dolžna sem si lajf. tistga pred parimi leti, ko sem bila okej. dolžna sem si dan sreče, ali mogoče dva, če mi uspe. dolžna sem ti rečt adijo. dolžna sem ti popolnoma nič. mogoče samo bit fer do tebe. mogoče sem ti dolžna rečt “fakof”.

Standard
nekaj za duso

"ostanite tu z njim, da ne bo sam, ko zaspi."

 

View this post on Instagram


imet domačo žival je najboljša stvar, ki sem jo kdaj naredila za sebe.
pripravita me do tega, da dam nekoga drugega na prvo mesto.
vse jima povem, tud tisto, kar še seb včasih težko. mogoče je kul prav to, da ne odgovarjata in da jima je popolnoma ravno, če jst sploh karkoli rečem. en me ponavadi kao posluša, drugi me sumnjičavo gleda, ker bom ziher kihnila in bo pobegnil na vrh kuhinjskih elementov. 6 let je že z mano, a še kar se ni navadil vseh zvokov, ki jih jaz in/ali druge osebe zmoremo ustvarit.
in ja, priznam, ponoč grem pogledat, če spita, kako spita, in prav kjut se mi zdi, ko se zakopljeta en v druzga. mal sem jima fouš, jst bi se tud stiskala. sicer ju vsakič zbudim že z odpiranjem vrat spalnice in sklepam, da mi zato najstarejši vrača vsako noč med 4 in 5 zjutraj, ko pride praskat po vratih.
karma pač.
imet domačo žival je tudi največja odgovornost, ki sem si jo sama naprtila. naprtila je napačna in grda beseda. domača žival je nekaj, za kar sem se sama odločila in je nekaj, kar ne morem odnehat imet oz bit odgovorna za samo zato, ker mi gre danes v napoto.
res je, frustrirajoče je ga ponovno peljat veterinarju in vse moje osebne plane prestavit za še en mesec, ker sem spet potegnila kartico in je šla petina plače, še preden se je ornk vsedla na račun. še bolj je frustrirajoče to, da še kar ne vejo, kaj je narobe in da se nikakor ne uspem sprostit, ker wtf je narobe z mojim mačkom?!?
zoprno je, ker moram pred vsakim dopustom najdet nekoga, ki ju bo šel nahranit, jima dat vodo in, če bodo res dobre volje, tud wc spucal. mogoče izgleda kot iskanje zlata po pesku, ampak je nagrada eno veliko smrdeče razočaranje.
in še bolj je zoprno, da je skupno življenje z mojo najdražjo pod velikim vprašajem, ker ima rdeče oči že par minut po prihodu v moje stanovanje, pa čeprav je bilo uro nazaj posesano, dlake so pa še vedno povsod.
ampak pizda, rada ju imam.
ne vem, če si lahko predstavljam sebe brez njiju.
 
zjokala sem se takoj, ko je veterinar zaprl vrata.
sploh ko je anestezija začela delovati in je maček imel ekstra prestrašen izraz na obrazu, zenice ful odprte, in je naglas mjavkal.
besede, ki jih nikoli več nočem slišat, pa vseeno vem, da jih bom.
še vsaj dvakrat.
že zdaj med pisanjem o tem mi gre na jok.
ne znam si niti predstavljat, kako bo, ko bo šlo zares.
ampak pizda, težko bo, ko bo.
zelo težko.
 
 
 
 
 
 
(ne sploh začet o otrocih in da žival sploh ni isto, ker je “samo” žival, da če mi je toooook do živali, kako lahko potem jem meso, ter podobne bedarije. lej, ne. odjebi.)

Standard