najboljsi msgi so tisti, ki te spustijo blizje k osebi. tisti, ko “naglas” priznas stvari, ki jih ob popoldanskem nalivu sele sam dojemas, in tisti, ki ob stoprocentnem delovanju mozganov ne prestanejo testa racionalnosti. tisti, ki ti narisejo nasmeh na obraz.
najboljsi msgi pridejo ponoci. nekje sredi noci, takrat, ko je ze vse temno zunaj. macka sta se umirila, edina svetloba je od levega monitorja, ki se vedno vztraja in se vedno ugasne zadnji.
in potem, ko sem ze nekje na pol poti v sanje, zaslisim tistih pet tonov za nov msg. previdno pocasi odprem oci; najprej desnega, ker levi uc je bolj lene sorte. v totalno zatemnjeni sobi svetloba s telefona zbudi tudi mrtvega. malo se poblinkam z ocmi, ne cist prepricana, ce sem sanjala… in vidim modro led lucko, ki potrpezljivo utripne vsakih par sekund.
“Hej :)”

prejsn dan sem sla do galerije skuc na “10. večer lezbične in gejevske literature”. seveda sem ime dogodka prebrala narobe in sem bila prepricana, da grem na branje poezije. mogoce sem bila malo presenecena, ko se je vecer zacel z branjem dveh proz.
o dogodku samem nimam veliko besed, ker so mi vsi ti veceri podobni, in ce ste bili na enem ste bili na vseh; visoki stropi, bele stene, vrste lesenih stolov, spredaj miza z mikrofonom in povezovalko vecera, levo miza s kozarci soka in rdecega vina, in nekje zadaj zastonj knjige. zvrsti se mala cetica ljudi, vsak s svojimi listi naprintanih besed, nekateri berejo brez napak, druge bi najraje poslala nazaj v osnovno solo, eni so to delali ze kdaj prej, drugim je prvic in mogoce zadnjic, vsem pa je skupno eno: imajo jajca skupini neznanih ljudi predstavit del sebe.
od tega dogodka sem odnesla samo dve stvari:
1) po 22h v bliznjem kaficu ne strezejo vec kofeja, in 2) resnicno ne razumem poezije.
spodaj meni najljubsa.
i like my body when it is with your
e.e. cummings
i like my body when it is with your
body. It is so quite new a thing.
Muscles better and nerves more.
i like your body. i like what it does,
i like its hows. i like to feel the spine
of your body and its bones, and the trembling
-firm-smooth ness and which i will
again and again and again
kiss, i like kissing this and that of you,
i like, slowly stroking the, shocking fuzz
of your electric fur, and what-is-it comes
over parting flesh … And eyes big love-crumbs,
and possibly i like the thrill
of under me you so quite new
 
ps: mednozje misli je naslov knjige petre hrovatin.

med selitvijo sem nasla se par stvari, ki niso moje, so pa vcasih bile v lasti kaksne od mojih bivsih. ena je pri meni pozabla (pustila?) hlacke, spet ena druga tshirt, se vedno imam zapestnico ene, ker mi jo je posodla par dni preden sma sle narazen in ji se nisem imela priloznosti ji jo vrnat (stanuje na drugem koncu sveta).
osebno ne dajem veliko pomena predmetom in sploh me ne moti, ce ima moja trenutna punca obleceno majco, ki jo je dobla na potovanju po grciji z bivsim/bivso. kdo bi si mislil, vsi imamo neko preteklost in popolnoma logicno je, da nam od preteklosti ostane kaksen spominek. pa ce smo ga sami spakiral, ko smo odhajal, ali ce je preprosto ostal v opozorilo.
seveda sem naletela na punce, ki se s tem misljenjem niso strinjale niti pod tocko razno. npr: tshirt je imela oblecen vsaj 48 ur, se spala je v njem, a ko ji omenim, da mi ga je dala bivsa se zacne obnasat kot da je tshirt iz gorecega jekla in ga ni mogla slect dost hitro. zavijanje z ocmi je bila moja edina logicna reakcija.
in glede na to, oz. mogoce tocno zaradi tega?, da predmetom ne dajem velike vrednosti, so tudi darila z moje strani dokaj poredka.
ce dam kaj, potem dam to iz srca. pa ceprav to ni najbolj romanticno darilo in preprosto nekaj, kar ona potrebuje in si mogoce v tem trenutku ne more privoscit. ali pa je to rdeca zapestnica, ki izgleda kot del vezalke in sploh ne fancy, ampak mi ta oseba veliko pomeni in bi rada, da ima na sebi nekaj, kar bi jo mogoce spomnilo name. (niso tatuji za vse.) (zalosten podatek: to rdeco zapestnico sem dala stirim osebam; ena jo je vrnila, drug jo je izgubil, tretja jo je nekam zalozila in cetrta jo je dala dol, ker ji ni vsec obcutek, ko je zapestnica mokra.)
poanta posta:
zakaj ljudje tako radi vracajo stvari, ki so jim bile dane iz srca?
v trenutku, ko je bila stvar podarjena, je bilo med nama vse vredu. ti si imela rada mene, jst tebe, v tistem trenutku je to bila moja gesta, da ti te obcutke tudi pokazem. samo zato, ker so se obcutki cez cas spremenili, to se ne pomeni, da so vsi pretekli trenutki zbrisani. mogoce sem naivna ampak res ne razumem taksnega obnasanja. kaj tocno dobis od tega, da das stvari v vrecko in mi vrecko pustis pred vrati? ce bi jst te stvari hotela nazaj bi ti bila rekla, se ti ne zdi? torej, ali jih obdrzis ali pa vrzes stran, ker jst jih res nocem.
ce pa se ze gremo to igrico vracanja stvari, potem pa bodi vsaj tolko in vrni res cisto vse, ne samo tisto za kar nimas vec potrebe.

preseljena.
faking koncno.