prakticno nic me ne zanima dovolj dolgo, da bi celo prebrala do konca. ce se ze pogovarjamo o knjigah in omenim prejsni stavek, se vedno najde nekdo, ki mi lahko z vrha glave zrecitira vsaj dvajset predlogov. prvih pet bi si se zapisala, ampak ne garantiram, da jih bom prebrala. mogoce v penziji.
police in samsungova tablica so polne knjig, katere sem zacela brat, prisla nekje do 40. strani, in odnehala. prvih par poglavij je super, za to dam roko v ogenj. kaj se zgodi na koncu bom zvedla samo, ce prelistam do zadnje strani.
spomnim se vseh knjig, katere sem v zadnjih letih prebrala. nastejem jih lahko na prste ene roke. zadnja knjiga, ki sem jo z uzitkom prebrala, je bila nek nemski triler. 860 strani je slo v dveh dneh. enkrat leta 2005.
nisem butasta. rada berem. cez vikend berem casopis, cez teden velikokrat preklikam wikipedio (ni mi se uspelo priti do filozofije.), preberem vecino komentarjev na redditu in sem na tekocem z rss-jem.
a knjige, knjige pa me dolgocasijo.
mogoce je moja domisljija sla na pocitnice. (kar je razvidno tudi iz mojega bloga. sameva.)
na drugi strani pa je moj twitter timeline poln ljudi, ki za dobro jutro, se pred prvo kavo, preberejo novelo s 600 stranmi. in, kljub temu, da se najveckrat gre za se eno zgodbo o vampirjih v modernem svetu, bi jim najraje vsakic cestitala na dosezku.
kje najdejo toliko kondicije in navdusenja nad neko temo, da lahko v enem popoldnevu preberejo celo knjigo? a dobijo radovednost v kompletu z markerjem z vsako posiljko od bookdepository?
Author Archives: freeeky
"a se bova midve se kaj vidle letos?"
te dni sicer izgleda kot da vzgajam nove kulture v umivalniku, ampak resnicno uzivam v pomivanju posode.
to je tist cas, ko sem sama z mislimi. glasba sicer lahko razbija nekje od zadaj, ampak med pomivanjem kozarcev in zlic sem v glavi se najbolj sama. takrat grem skozi spomine, skozi obcutke, skozi zalost in navdusenje, skozi vse stvari, ki so mi trenutno pomembne.
takrat si naredim mentalne opomnike, da moram poklicat vsaj 10 ljudi, jih povabit na kavo in jim koncno spet pogledat v oci.
nekje sem prebrala, da se folk, ki se najbolj pritozuje, da je sam, v vecini primerov za to odloci sam.
asocializacija je baraba.
navdusenje nad tisino sem zamenjala s celodnevnim poslusanjem enga samcatega komada.
tisto moje stalno “daj, povej kaj” tezenje sem opustila. ce meni ni do pogovora, zakaj tezim po njenih besedah? mogoce zato, ker vecino iskrenih besed dobim z njenega bloga? ker se tam sprosti in napise kako res cuti do mene, pa ceprav v navalu jeze in ljubosumja?
brati med vrsticam mi nikoli ni slo dobro od rok. ne maram namigovanj. se manj pa opravicil po dejanju.
Enostavno ne morem verjet in ne, ne morem požret. ( “” )
vse zenske mojega vsakdana.
zjutraj me, skoraj vedno, odvisno kdaj se jaz spravim iz stanovanja, na busni postaji pricaka (saj ne ve, da me) priletna gospa, ki gre (taksna je moja zgodba njenega zivljenja) vsako jutro znova na market po sveze paradiznike. ob torkih mogoce po bucke. frizura tipi-topi, krilo malo pod koleni, sandale in perfekten mejkap.
prvo kavo zjutraj mi postreze natakarca iz kafica v modri poslovni zgradbi. naravno ima temne lase, ampak si jih barva na blond. narastek je malo cudn, kava pa fenomenalna. mogoce zato, ker je moja prva.
po stopnicah do pisarne ne morem brez pozdrava vratarke, ki je, kljub (vsaj meni se zdi) dolgocasnem delu, vedno nasmejana in pripravljena na pogovor. ce ste parkirali pred vhodnimi vrati je tudi vedno pripravljena na klicanje pajka.
nekje po kosilu se oglasi ona, s katero se nikakor ne morema dobit na kofeju. vsak dan znova se zmenima, vsak dan znova si v glavi recema, “ja, danes pa res grema! pa ce uspicene prekle padaj z neba!”. in vsak dan znova je noc, ko ugotovima, da spet nisma sle. mogoce pa jutri. ja, jutri zagotovo.
vcasih na poti domov srecam srednjesolko z dolgimi lasmi, ki si vsake toliko na skrivaj (delam se, da ne vidim) ogleduje tattoo na moji roki. popolnoma jo razumem, tudi sama ga se vedno obcudujem.
pred blokom me pozdravi soseda iz pritlicja, ki je vedno vedno vedno, ampak res vedno, v spalni halji. starejsi kot si bolj ti je vseeno, kaj si mislijo o tebi? gospa iz prvega odstavka bi jo najverjetneje zadavla.
in ponoci zaspim z njo.
alpinizem FTW!
tvoja definicija besede “blizu” al moja definicija besede “blizu”??
to je blo moje prvo vprasanje njej, ko je rekla, da je roznik blizu.
“zena, ti si bla v vojski. ti si 100 kg nesla 50 km. najini definiciji te besede se ORNK razlikujeta!”
prav tako ji nisem verjela, da se od onga krizisca (moj nickname tistemu kriziscu pohodniskih poti nad tivolskim gradom je “gora”) do roznika gre vecinoma samo se dol ali po ravnem.
kako tocno?!
a ni roznik kao nek hrib? na hribe se ponavadi gre gor. ne dol ali po ravnem!
ne verjamem.
…in sma sle nazaj v dolino.
nisem jaz za sume in hoste.
jaz sem za izpusne pline in beton. ce se me vprasa, ce grem na sprehod, bom najprej pomislila na staro ljubljano. tja grem zelo rada na sprehod. v tivoli veliko manj.
mislim, da mi je to ostalo iz otrostva, ko smo s familijo hodli v gozd po gobe. oni so vsi navduseni pogledal pod vsak praprot, jaz sem se kot megla vleka za njimi, brcala v musnice in komaj cakala, da bodo vidl moj zdolgocasen obraz in rekli, da gremo domov.
seveda je za vecerjo po celem stanovanju bil tisti nazgravzni vonj jajc z gobami. na lestvici nazgravznih vonjav, iz kulinaricnega sveta, se s tem vonjem kosa samo se vonj kuhanja vampov. *bruh*
lagala bi, ce bi rekla, da se grem tale urbani alpinizem iz dobre volje in zelje po kondiciji. nimam problema s tem, da bi si v drugem nadstropju bloka najraje naredila postojanko, spila kaksno kavo in sele potem nadaljevala do stanovanja v cetrtem nadstropju. ampak za check-in doma dobim samo eno tocko in tle sem itak jaz zupanja.
tako je, govora je o foursquare aplikaciji.
moja ni navdusena, ko sekundo po prihodu gor ze iscem mobitel po zepih in klikam ikonco za #4sq.
“a dej no, a res?”
ja, totalno res! neka nagrada mora bit, da sem spet prisla na tole goro!
in mogoce mogoce mogoce me malo veseli, ko vidim, da sem samo se stiri dni stran od zupanovanja na rozniku. (aja, in pet dni od zupanovanja v gostilni na rozniku.)
sploh pa, a ni boljse imeti vsaj neko motivacijo za zacetek, pa ce je le-ta se tako bedasta, kot je #4sq?!
vsako 150-letno zenico, ki mimo mene primasira v prelepem adidasovem “mogoce bom na poti gor umrla, ampak ni ga vraga, da ne bom izgledala super!” kompletu v glavi preklejem kot da smo v nacisticni nemciji in me je izdala kot vse ostale zidske sosede. in ko na naslednjem ovinku pred mano zagledam tipa, ki gre – “malo za razvedrilo.” – na roznik po rokah, najprej zaprem usta, da ne slisi kako spuscam duso, in ko ga koncno le prehitim v glavi zaplesem manjsi zmagovalni ples.
a jeba, mogoce sem jim res faus, da lahko se pred prvo jutranjo kavo trikrat laufajo do smarne in nazaj, ampak povedat jim pa tega res ne rabim! *pouts*
druga aplikacija, ki me (trenutno se) fascinira je endomondo.
sicer je bila primarno narejena za tekace, in to jst nisem niti pod tocko 12.3.4.1.2 Razno. ce kdo pri njihovih serverjih spremlja moje stevilke, potem so me ziher dal v kategorijo “preseneceni smo, da se sploh premika”.
mi je pa kul, ker mi pove, koliko casa sem rabla, da sem naredla tist krog od doma do roznika in po drugi strani nazaj domov. sicer pise tudi koliko kalorij naj bi bla porabla za ta moj podvig, ampak temu ne verjamem. sploh zato, ker vse te kalorije nazaj spravim, ko se ustavim v gostilni na rozniku in spijem limonado. mi je pa zabavno gledat pot, ki jo endomondo registrira. namrec, povezan je z gpsom in sproti izrisuje pot. CE je povezan z gps. vsake tolko mu povezava pade (se nisem nasla zepa v katerem bi stalno imel povezavo) in potem do naslednje tocke udari kar ravno crto. ze parkrat sem, glede na izrisano pot, sla od doma do roznika v POPOLNOMA ravni crti. bemtis, velik casa sem porabla za tistih 800m.
in ja, res ga ni boljsga filinga od onga, ko stojis zmatran pod mrzlim tusem, sanjaris o kofeju in se zavedas, da si danes pa ze bil na sosednjem hribu. za nekoga, ki gre veliko raje nekam z avtom, kajakom, kolesom ali pogo palco, je tale fejk alpinizem nekaj novega.
upam, da se me se nekaj casa drzi.
nokia lumia 800 – strike a pose! .. CLICK!
no, pa dajmo spisat se en (najverjetneje predzadnji, rejoice!!) post o telefonu nokia lumia 800.
——————
tokrat bo govora o kameri.
pri nokii so pomanjkanje sprednje kamere razlozli s tem, da le-to vecinoma uporabljajo navdusenci nad video pogovorom. in teh kao ni veliko (kar se bo mogoce spremenilo z integracijo skype), kdo bi vedel. zase vem, da sem video pogovor uporabila tocno enkrat, in se takrat samo zavoljo testa. skratka, pomanjkanjA sprednje kamere nisem opazila sploh.
kamera na zadnjem delu telefona pa ima 8 maljonov pikslov, f/2.2 objektiv, carl zeiss leco, dual led flash in je sposobna snemat video v 720p HD kvaliteti *. skratka, super duper zadevca. v primerjavi z mojo E5 kamero, ki ima 5 maljonov, kar niti ni tako malo, pa je razlika vseeno zelo ocitna. sploh zato, ker ima kamera na lumia 800 veliko boljso izbiro fokusa. E5 je v stilu “kar je pac razvidno na zaslonu, to bo na fotki”, pri tej cudoviti pink stvarci pa lahko gre tudi takole “aja! ti bi fokusirala na mackov tretji brk od zgoraj, na levi strani njegove glave?? ja pol pa tak povej! …. fokusiram….. CLICK! … a ni lepa fotka?!” ta stvar resno fokusira na tisto doloceno tocko in ostalo zamegli!
NE.SE.ZEZAT!!
kar se mobitelov tice je tole zame nekaj cisto novega! opcijo macro sem v teh treh tednih zlorabljala vsak dan! po veckrat! na suho! …. ahem.
na voljo imamo vse tipicne nastavitve (scenes, white balance, exposure value, iso, effects, contrast, focus, resolution) in se najnovejso pridobitev metering mode, ki kontrolira osvetljenost glede na svetlobo cez celo fotko. ker nisem ravno neki fotograf sem vecino nastavitev pustila na auto. nekako sem mnenja, da kamera ve vec kot jast, zato ji pac prepustim volan.
v 98% primerov so fotke izpadle taksne kot so pac mogle. ponoci in ob uporabi flasha je sicer izgledalo, kot da na svetu v radijusu par metrov ni nobene druge stvari kot tisti jogurtov loncek, ampak tako sem vsaj vedla, da flash dela. tudi to je nekaj.
vsec mi je tranzicija med posneto fotko in kamero.
posneto fotografijo nam za par trenutkov pokaze, potem pa se ta odpelje proti zgornjemu delu telefona in spet vidimo zaslon kamere. ce bi radi pravkar posneto fotografijo kakorkoli obdelali (brez kaksne druge aplikacije je na voljo samo auto-fix), jo delili na fejsbuku, nastavili kot ozadje, poslali preko mejla ali mmsa, itd. jo preprosto potegnemo nazaj dol in pokaze se nam v vsem svojem umetniskem sijaju. (pretiravat je fajn.)
zelo se mi tudi dopade, da zaradi kamere ni potrebno ‘odklepat’ mobitela; malo daljsi pritisk na gumb ob strani in voila!, ze lahko fotkamo. odobravam!
preklop med fotografiranjem in snemanjem videa je samo klik na ikono. da snemamo video nam je jasno tudi zaradi velikih stevilk skoraj cez polovico ekrana. medtem ko lahko fotko zajamemo s pritiskom na zaslon pa je pri snemanju videa potrebno pritisnit na gumb ob strani. in ne, ni mi takoj potegnilo, sem pac idiot.
kvaliteta videa je zadovoljiva. sicer pise, da snema v 720p HD kvaliteti, ampak kaj naj s tem, ce ne morem zoomirat po zacetku snemanja (ce sem ne stejemo, da se premaknem za 5m) ? to je znal se moj coolpix 2100! plus, ce smo cisto pri miru bodo barve FENOMENALNE, ampak takoj ko se prestavimo bo malo zamude pri fokusiranju in nastimavanju svetlobe. ce je svetlobe premalo pa je fokusiranje se tolko bolj otezeno in pocasno. ce ze snemate v slabih pogojih priporocam, da imate flash konstantno prizgan.
video posnet z nokia lumia 800
(sem ga hotela embedat v post ampak nekako ni slo. klicken sie!)
povzetek?
kamera je kul. zelo kul. oziroma, faking fenomenalna! .. za telefon.
ce hocete profesionalne fotke in video posnetke z nekega koncerta v temni luknji, potem tole najbrz ne bo za vas. ce pa najvec fotkate cez dan, ko je svetloba kul, in ce ste navdusenci nad macro fokusom.. potem pa hvala bogu za 13gb notranjega pomnilnika!
* niam pojma, kaj vse tiste stevilke pomenijo.
nokia lumia 800 — navigacija je…. lepa.
koncujejo se moji trije tedni s to prelepo stvarco, tako da mi oprostite se par zapisov na to temo. naj imam vsaj nek dokaz, da sem imela to zadevo v rokah, v zepu, ob povstru, pod posteljo, na mizi, na pultu, v torbi in cisto zraven ustnic. (hihihi)
——————
malo manj kot tri tedne z mojo nokio lumia 800 (po domace lumicico) sem koncno uporabla 1) nokia drive in 2) nokia maps.
kot pogosti uporabnici ljubljanske trole 1) nokia drive niti nisem mogla dobro zlorabit. ko se vsedem na trolo nekako ne rabim vedet, kje moram zaviti desno ali levo, ali koliko je omejitev. nimam druge moznosti kot pri tem zaupat vozniku.
in glede na to, da je prikazovanje poti glavna uporaba te aplikacije, vam lahko povem edino to, da morate ob prvem zagonu dol potegnat cca 240mb podatkov (ne pozabit na wifi!), in se par sto kb za glas osebe, ki vam bo govorila, da greste prehitro, da morate naslednji izhod levo (parkrat direkt v zid) in tisti znani “calculating.. calculating”.
na voljo sta dve temi, svetla in temna.
poleg 2D pogleda obstaja tudi 3D pogled. ki je lep. pac, stavbe so v 3D obliki (CE imaste obkljukan prikaz pokrajinskih tock, drugace je samo malo nagnjen 2D prikaz) in mala modra puscica gre med njimi. vuptidu. (ceprav, predsedniska palaca je leeepa.)
prikaz ulic je crnobel, imena ulic so berljiva. navigacija je odzivna kot sto mater, zoom + in zoom – v stilu parkinsonove ga ne motita sploh, vse se zelo hitro nalozi.
mi je pa zato malo bolj prav prisla aplikacija 2) nokia maps.
s trolo smo sli nekam proti draveljskemu delu obvoznice, se neodkrito obmocje zame. (folk tam celo stanuje, ste vedli to?! pa tko tiho je! ce odstejemo dretje z bliznjega solskega igrisca. but i digress.) koncna postaja 22ke niti ni tako dalec, a je vseeno le streljaj stran od zadnjih vrtickarjev, ki se lahko recejo, da so znotraj obvoznice. in v tistem labirintu majhnih ulicic (totalno pretiravam, tri ulice so ble, ni vazno!) je satelistska slika naselja prisla zelo prav. “torej, na drugo stran tega igrisca morama in tam je sladoled. mislim, tam je svtobusna postaja.”
opciji transit in traffic niti ne mores tako dobro preucit, ker za slovenijo nimajo veliko podatkov. ali sploh.
na zalost se tale aplikacija ne razlikuje veliko od vseh maljon ostalih aplikacij iz iste kategorije. ali pa jaz te podrobnosti, ki bi jo naredl tok zelo drugacno, nisem nasla. sklepam, da je to zadnje. upam, da je to zadnje. ker v ljubljani raje uporabljam guglov izdelek, ki mi pokaze tudi trola postaje.
aja! ce imate pri kaksnem kontaktu vneseno tudi ulico, vam z enim klikom odpre nokia maps, kjer lahko potem izberete opcijo “show me the way, my leader!”. super stvarca, totalno odobravam!
(za VELIKO daljsi in natancnejsi zapis o nokia drive in nokia maps si preberte tyschew post na to temo.)
kaj mi je vedno bolj vsec?
druga polovica zacetnega zaslona, to jest, seznam aplikacij.
spominja namrec na windows start meni, kjer so vse instalirane aplikacije v enem dolgem seznamu.
kolkokrat ste hoteli spremenit neko nastavitev, ali odpret novoinstalirano aplikacijo, pa je preprosto niste nasli, ker jo je telefon instaliral nekam globoko v mapo telefona? pri E5 je tolko nekega klikanja in saltanja med tem in onim menijem, ko koncno pridem do cilja sem ze pozabla, kaj sem iskala.
pri nokia lumia 800 so vse glavne zadeve v seznamu. ce je v podmeniju, potem mogoce niti ni tako zelo pomembno za sirne mase.
mogoce bi se mi dopadlo, ce bi lahko dolocene aplikacije pogrupirala v mape, npr: pisarna, internet, fotke.
kaj sem ugotovila, da pogresam?
profili – trenutno sta na voljo samo dva; splosni in offline (flight mode).
zvonenje sicer lahko izklopim, ampak ob pomanjkanju vizualnega signala, da imam neprebrano sporocilo ali zgresen klic, si s tem ne morem veliko pomagat. tudi sredi sestanka ne. glede na stanje baterije pa, ce sem cist iskrena, na vibro niti ne upam nastavit.