o tej krutosti nimam besed.
Author Archives: freeeky
Dialogue.
Hi. How are you? Fine? You’re fine? Is that the truth? You want me to stop asking? Leave you alone? But what if I care? What if I really care? What if I told you that I’m asking not because I’m supposed to ask but because I set aside the next hour of my life to listen to what’s bothering you or making you happy or tugging at your heart or making you want to throw a rock through a window? (Put down the rock.)
How am I doing? Well, I asked you first. But if you really want to know, I’m hanging in there. What does that mean? Hm. I guess I’m doing okay. I’m focusing on today, this hour, this word. I try not to think about tomorrow or the day after that because sometimes when I lift my eyes and stare straight ahead I see miles and miles of fire. Flames stretching so far that they hide the entire sky. I see waves of terrifying, oppressive heat spilling out across every inch of ground in front of me. And then panic swells in my lungs, that old familiar rush of anxiety and dread and certainty that the world is going to fall apart. So I look back down at my hands, at this word. And this word. And this one. And everything is okay.
Right now I know which end is up. This end, this one right here. This is up.
How are you?
(vir: Dooce)
…
cómo decir que me parte en mil
las esquinitas de mis huesos,
que han caído los esquemas de mi vida
ahora que todo era perfecto.
kadilci umirajo mlajsi.
spet sta bile tam.
tokrat za mizo, blizu sanka.
ena na stolu, druga na klopci.
desna noga na klopci, med njenima nogama.
na mizi dva kozarca borovnick.
niso ji bile vsec.
rdece stene v zatemnjeni sobi so dajale pridih prepovedanega.
a kaj, ko je vse prepovedano tako zelo sladko.
glede jo direkt v oci.
njen pogled jo zmede.
najprej ji pravi o neki bedni seriji na televiziji,
potem iz sebe spravi samo se medmete in nepovezane stavke.
ta njen pogled. ne more verjet, da jo se vedno zmede.
med pogovorom se nagne naprej. ne slisi je.
se sama ne ve, ce sploh hoce to narest, a vztraja.
alkohol jo vedno naredi drzno.
sedi ze cisto na koncu stola.
cuti njen dih na ustnicah, stavki so nepomembni.
dusilo, ki sta ga obe rade volje ignorirali.
po koncu nekega vprasanja ne zapre cisto ust.
priblizajo se druga in na svojih ustnicah zacuti njene.
konico jezika.
“z mano gres domov,” si misli, a ne izrece.
se bi.
naslada.
pretrgana, ko se nekdo vsede poleg in prosi za vzigalnik.
drkanje na preteklost
in vedno veckrat te dni si zazelim
da bi si njene temne lase ovila okoli prstov
njeno glavo povlekla izmed mojih nog visje
in jo rotila,
“nehaj, ne morem vec.”
vcasih so bile besede slajse.
vceraj zvecer sem dobla sms z neznane stevilke. kompliment. (ohoho!) sicer je bil sms dokaj uraden, tako da se ni dalo razbrati spola osebe, ampak dajmo se pretvarjat, da je bila na drugi strani angelinca iz casa prvega tomb raiderja.
in ko sem debatirala sama s sebo, ce sploh odgovorit (ce ta oseba ve, kdo sem jaz, potem bi isto obnasanje pricakovala od druge osebe. pa je sla kredibilnost po gobe.), sem se spomnila na cas srednje sole. takrat, v srednjem veku, ko smo si med solskimi urami preko drugih sosolcev posiljali sporocila v zmeckanem koscku papirja in upali, da nas tocno sredi predaje ne bo zalotla prfoksa. v tem primeru je potem ponavadi sledil banaln dialog o tem, od koga in za koga je sporocilo, in ce mogoce nimamo dovolj domace naloge, za kar se je do konca ure poskrbelo trikratno.
najveckrat so bile na papirju zapisane bedaste stvari o pocetju po koncu pouka, ali kam se gre med malico, ce ima kdo reseno nalogo za naslednji predmet, vsake tolko pa so se nasli kaksni biseri tipa “ti si pa men vsec..” ali “a bi bla z mano?”. in vedno je bil nek poseben obcutek dobit taksno malo gmoto papirja. ce ni bilo podpisa pa sploh.
nekaj teh papirckov se imam doma. nekje. v neki mapi.
smsov ne shranjujem vec.
#fakicZA
da je druzinski zakonik padel vemo ze vsi.
da, izgleda, se vedno zivimo v srednjem veku tudi.
da nas se vedno zmerjajo je del vsakdana (k sreci ne mojega) in moramo to pozret. (“ce lahko kurac bos pa se to, ritopik jedni!”)
in ja, kljub temu, da sem sama glasovala ZA zakonik, se popolnoma strinjam, da ima vsak pravico do svojega mnenja.
sto ljudi sto cudi.
pri vsej tej kolobaciji z zakonikom in referendumom pa me je najbolj razocaralo to, da je glasovalo bogih 30% drzave.
trideset procentov!
in ker se preostalih 70% ni moglo spravit s kavca, ali pa so raje sli na zbilje in tam preziveli popoldan v soncku ter pametovali o zakoniku, imamo tak rezultat kot ga imamo. da se bomo prav razumeli: ne recem, da bi zakonik sel naprej, samo pravim, da bi bila slika veliko lepsa. takrat bi se vsaj vedlo, da je celotna slovenija sodelovala pri tem, in ne samo 10% lgbt populacije plus ruralna slovenija, ki je prisla direkt z mase.
pravijo, da je zakonik padel ravno zato, ker se je homoseksualne osebe tolko izpostavljajo.
glede na to, da sta ravno dva clena (ce sem prav prestela) od tristodevetih imela kakrsnokoli vezo z homoseksualci in ker so se nasprotniki zakonika obesli tocno na ta dva, ja o cem pa naj bi se potem pogovarjali?? ta tema je bila konstantno na mizi in tocno o tej temi se je troslo najvec neresnic in grdih lazi. se dobro, da so se potem tudi zagovorniki obesli na to in vsaj poskusali ljudem dopovedat, da je vecina od nasprotnikov izrecenega laz.
NIKOLI nisem zase trdila, da sem aktivistka. sem zelo dalec od definicije tega pojma.
tudi na parado ponosa nisem sla velikrat. najveckrat sem se ji na dalec izognala. kaj pa vem, “kjer moški nosijo roza modrce in tangice, ženske pa so našemljene v moške, imajo pobrito glavo in jezen pogled v oceh, vsi skupaj pa puhajo v pišcalke in se poljubljajo vsi med sabo pred vsemi ostalimi” (vir) zame niso ravno najbolj pametna predstava lgbt populacije v sloveniji.
(ali kje drugje!)
na jetra pa mi gre folk, ki zdaj po rezultatih pametuje, da so oni itak vedli, kaksen bo rezultat, da kaj si upa nasa cerkev, ki je svoje ze itak zmedene ovce se bolj zmedla oz. jih s sovraznim govorom in lazmi spravla na volisca, in da bi se oni najraje izselili.
kolegici sem ze vceraj rekla, da mi ni vsec dejstvo, da ni sla glasovat. njena odlocitev, pac. zelo lepo od nje, da se je aktivirala in vzpodbujala svojo druzino, da so tudi oni sli. mogoce bi to moglo odtehtat njen glas. mogoce, ne vem.
vem samo, da so se mi vceraj bolj kot primcevi jezdeci teme zamerli tisti, ki niso sli volit.
potem pa v tej moji izjavi njen tip najde nekaj grdega, mogoce zaljivega. ne vem tocno kaj, in me tudi ne zanima. njegov odgovor je bil citat nekega ameriskega okultista o neumnosti in obtozba, da sem zaradi mojega (zgoraj opisanega) mnenja nestrpna.
a da sem nestrpna, ker se mi neko obnasanje ne zdi fer?
ajde, pa sem.
…
mir fehlt die sehnsucht.
mir fehlt die sehnsucht.
ich vermisse die sehnsucht.