>v zacetku meseca sem se odlocila, da hocem muco. povprasala sem na twitteru, pri kolegih, znancih in nakljucnih mimoidocih, pregledala oglase na spletu in preverila bazo podatkov pri bliznjih zavetiscih. s potencialnimi ‘oddajalci’ smo si izmenjal par emailov, nekateri so hoteli oddati po dva ali tri naenkrat (“mucki so ze navajeni biti skupaj, nocemo jih oddati posebej”, “pocakajte, da oddamo se drugega, sam ne bo prezivel”, itd), pri meni pa je na zalost prostora samo za enega. kaj cem, stanovanje ni dovolj veliko za vse mucke, ki so trenutno na voljo za oddajo.
uspelo se mi je zmeniti za “dva meseca” staro mucko, po tednu dni pogajanj se nam je koncno uspelo dobit (se pripeljali so mi jo), in za namecek so dodali se veliko milko s celimi lesniki. vsega skupaj je bilo tako hitro konec, da sem sele v stanovanju skapirala, da je tale muca prevelika za svojo mladost. vseeno, muca je bila lepa, nasa je. vsaj bila je, za tocno pol ure. potem me je poklical taisti stric in vprasal, ce jo lahko dobijo nazaj. da se hcerka joce in noce iz sobe, dokler ne bo spet pri njih. in so prisli. sicer tri dni kasneje, a vseeno.
celotna stvar je bila toliko bizarna, da sem si hotela od te macje sage vzeti malo dopusta, pocakat par dni in takrat, ce bi se mi se vedno dalo, zacet iskat ponovno. a se isti vecer dobim email od ene izmed potencialnih, da ima se vedno malega modrookega mucka, ki je pravi mali razgrajac, totalno hiperaktivn, in da so oddali ze vse druge, samo tega se imajo. in da ce sem slucajno se vedno zainteresirana. pripeljala bi mi ga naslednji dan.
itak, da sem rekla ja!
in zdaj ga imam. stirinozno zogo dlake, ki rada prede stoje, prezivi veliko prevec casa v svojem pink wcju (ne, nisem jst izbrala barve), obozuje neki beli trak, v narocje spleza po hlacnici, predalov ne obrajta prevec, ponoci najraje spi tocno zraven moje glave in mi ne pusti zaspati, ker me zgecka po nosu, cez dan pa spi na mizi med monitorjem in lucjo, ter mi otezuje delo, ker rad lezi na tipkovnici in ne mara miske.
>ponudnikov dostave hrane je v prestolnici malo morje. bi rekla, da jih je kot rusov, ampak ruske hrane pa v ljubljani res nimamo. (ali pac?) k tej maljardi ze obstojecih pa se vsake par mesecov pridruzi se vojska novih, ki se trudijo obdrzati nad gladino. kaj ces, proti klasiki in tradiciji (halo pinki ali halo katra) je tezko tekmovati. ljudjo smo bitja navade in kljub temu, da je pri kitajcu vcasih potrebno na hrano cakati tudi do 2 ure, bomo pac do takrat se posesali stanovanje, umili okna, dali prat vsaj tri zehte umazanih cot in v miru pogledali zadnjo epizodo “prepisanih“.
me je pa ze pred casom navdusila pizzerija dobra vila. ze prvo narocilo pice stirih sirov je bilo a) hitro dostavljeno in b) fenomenalno dobro. njihove bele skutercke lahko vidite po siski, bezigradu in centru (sori, vic). enkrat smo ob narocilu sicer povedal, da bi placal s kartico – dezevalo je, ni se nam dal do bankomata – a je tip pozabil pos terminal. pustil je hrano, zazelel dober tek in se vrnil pol ure kasneje, “da vam pustim v miru pojest”. 10 tock za prijaznost dostavljacev. hrana sicer ni najcenejsa, a je zato se najbolj okusna. njihov dunajski orjak je RES velik, s kolegom sma se dobro utrudila pri zvecenju. in ker mi prejsn dan ni bilo do celotedenske zaloge pomfrija in dunajca, sem si raje narocila hamburger. prilogo bi tokrat lahko brez problema crtala, ker tale spehburger je bil vec kot nasiten.
njihovega slogana “ampak dobro, ampak hitro” se vedno ne razumem, ampak ni vazno. vem, da bomo tu se veckrat narocil. mogoce naslednjic le pride na vrsto aviacija.
>she grabs my hand, interlaces her fingers with mines. few moments pass, she realises what shes done, lets go and starts to explain. “im a touchy-feely person. hope you dont mind.” i didnt. i loved it.
i follow her between racks of clothes, she wiggles her fingers, trying to divert my attention from tshirts to her hand, telling me thats where my hand is supposed to be, and really, what was i waiting for?
thumbs playing a never ending tug war, tips stroking lightly over knuckles, palms resting against each other. our hands fit so perfectly together, her quest for my hand became addictive.
>ko se konca neka veza in je treba “it naprej”, se je potrebno zaposlit tako mentalno kot fizicno. na zalost slej ali prej sudoku, brezvezne ameriske serije in fitnes niso vec dovolj, in telo zacne kricat po tistem tocno dolocenem zadovoljstvu in stanju duha. takrat obrisemo solze, vrzemo stran se zadnjo sliko bivse, zbrisemo vse shranjene msge, pospravimo njene stvari iz kopalnice v majhno vrecko in postavimo nekam dalec v omaro. ni potrebe, da nas njene stvari dnevno spominjajo na nekaj, kar se je ze koncalo.
nekateri v tej fazi prebolevanja obiscejo vse mozne lokale in se ga totalno ulivajo par dni skupaj, drugi se spravijo v fitness, da se nardijo “bolj lepe in atraktivne” in si s tem malo povecajo ego, spet tretji cepijo doma pred tvjem in delajo nic, jaz pa se spravim v lov za reboundom. tu vcasih pride tudi do par extremno dvomljivih, in kasneje obzalujocih, odlocitev. kaj cem, duh mogoce je mocan, a telo je sibko. in potrebno! upam, da kdaj v bliznji prihodnosti le izumijo potovanje skozi cas, ker jaz bi par oseb najraje crtala s tega seznama. (what the fcuk was i thinking?!)
ugotovila pa sem, da (ce ignoriramo z alkoholom podzgane ideje) se tu vedno vracam na ene in iste tri osebe. tiste tri zene, s katerimi je sex bil über fenomenaln. priznat jim, da se mi v tistem trenutku ne gre za inteligentne pogovore in resevanje sveta, ampak preprosto samo za sex, mi je najmanjsi problem. zakaj bi se lagali? sicer potem najveckrat slisim par kletvic, zacnejo zmigovat z glavo in so vsesplosno zgrozene nad mojo nesramnostjo.
prav zanima me, kdaj me bodo “postavile pred vrata”.
>to frazo sem slisala ze miljonkrat. mislim, da smo jo ze vsi. nekateri celo strastno verjamejo vanjo. reinkarnacija v druga, bolj “napredna”, bitja. vse to. kaj cmo, krscanstvo se nam vec ne dopade in iscemo odgovore drugje. in ce ze vsi hodijo na neka potovanja razsvetljenstva v indijo, potem ze mora bit nekaj na njihovem stilu zivljenja in veri. ce v tem zivljenju naredis nekomu neko krivico (tako ali drugace), potem te bo to ziher teplo v naslednjem zivljenju, ko se bos rodil kot dezevnik v gojilnici vab za ribistvo nekje sredi mocvirja v texasu.
sem pa zato trdno prepricana, da se meni ni potrebno sprasevat kaj u 3pm sem naredila narobe v prejsnem zivljenju, da se mi trenutno dogajajo dolocene stvari. mislim, da moram pogledat maximalno par let nazaj.
(ja, povezano je z ljubezensko platjo zivljenja, o cem pa ste mislili, da govorim?!)
da razlozim. pred malo vec kot pol leta sem spoznala fenomenalno osebo. po karakterju sma se razumele skoraj takoj, zivalsko me privlaci se vedno, po parih nerodnih igrah biljarda mi je postalo jasno, da jo hocem in da bo moja. tako je tudi bilo. zanjo je bila celotna zadeva “biti z zensko” nova, tako da je zacetno navdusenje ob spoznavanju necesa/nekoga novega pripomoglo k razburljivosti. ves cas mi je sicer nad glavo visel tisti njen “anci, ne se prevec navezat name.”, a ce se hoce, potem se da taksne stavke zelo hitro in temeljito pospraviti nekam v najbolj temne koticke zavesti. preteklo je par mesecev, obema je dogajalo, jaz sem moje custvene zapore ze zdavnaj vrgla skoz okno, vsaj petkrat zapeljala cez njih, zazgala se zadnje sledi in jih pometla pod prag. situacija je bila kul, skupaj sma prezivele vecino ur v dnevu, po dolgem in po cez sem prestavljala srecanja s kolegi, vcasih dnevne kave z najboljso kolegico so se spremenile v skrbno nacrtovane mesecne dogodke. do tega ni prislo, ker sem se neke nove osebe v zivljenju oklepala kot klop psa, ali ker bi mi bilo receno, da moram. nasprotno! edina razlaga, ki jo imam za moje obnasanje v teh mesecih je ta, da mi je pasalo. njena druzba mi je pasala. njena energija je nekako izpopolnjevala mojo, pa ceprav sem morala parkrat prav tekmovati za pozornost z najnovejso knjigo o vampirjih. ko je koncno le pustila svojo zobno scetko pri meni me je sicer presenetlo, a istocasno razveselilo. ker, “caki, a mogoce tudi ona jemlje tole malo bolj resno?! yay!!”. in ko sem prvic vidla kljuce mojega stanovanja viseti med njenimi, se mi je na obraz prikradel nasmeh. kaj cem, zatrapala sem se.
(zdaj je ze vsem jasno kam, zgoraj omenjeni, pes taco moli, a ne?)
prevrti nazaj na prejsni teden, ko sma v ze predolgo odlasanem pogovoru le skapirale, da to pa ni to zanjo in da ona hoce/potrebuje moskega. tako kot je rekla kolegica, dala mi je razlog proti kateremu nimam nobenega argumenta, samo nategnjeno se pocutim. kaj cem, sem pac napacnega spola, tle ne morem velik pomagat. oziroma, nocem. ker.. c’mon.. BOOBS!
in tu pride v igro ta karma. prejsna bolj “pomembna” veza je bila tista triletna, za katero se vedno ne vem kaj tocno sem studirala ves tisti cas. minilo me je po pol leta, in si privoscila kar nekaj skokov cez plot. doticni osebi seveda nisem povedala nic. le zakaj bi, si je sama dovolj zatiskala oci pred dogajanji. kar seveda ne opravici mojega obnasanja, in ko dandanes govorim o tem nikoli ne pozabim omenit, da sem bila takrat totalna prasica. ker sem res bila. mi je popolnoma jasno, mogoce celo malo zal, a sedaj tega ne morem vec popravit.
dobro, ne me narobe razumet. predkratkim bivsa se do mene ne obnasa niti kancek tako slabo, kot sem se jaz. fora je v tem, da se sploh ne obnasa. preprosto ni kontakta. prva dva dneva sem se poslala kak msg, ker mi je pac malo tezje iz danes na jutri preklopit iz “uiii, jst te mam pa tok raadaaa!” v “zdravo gospodicna kolegica, kako smo kaj na ta dezevn dan?”. ampak z njene strani ni prislo ama bas nista. ze par dni. in mogoce se zdi cudno, ko recem, da sem v glavi pa ze okej s celotno situacijo. ne, sploh se mi ne dopade, ampak sem okej. druge opcije itak nimam. ja, pogresam jo. kako tocno je ne bi, ce pa sma prej prezivele skupaj vecino casa, sedaj pa je nisem vidla ze skoraj en teden?! v pogovoru mi je sicer bilo receno, da sta komunikacija in videvanje odvisna od mene in mojih zelja, ampak se je zena odlocila namesto mene. na zalost.
in kaj ima sedaj karma z vsem tem? sedim v kotu s surlo do tal, ker mi ona noce dati tisto, kar jaz hocem. mogoce sem pa razvajena, kaj te jast vem.
>Ljubljanski novi znanci Adam, ki z izdanim prvencem Alfa sodijo med najbolj zanimive novosti domače novorockovske scene, makedonski Bernays Propaganda, ki punkoidno plesnost z novim albumom My Personal Holiday za založbo Moonlee, suvereno postavljajo ob bok LCD Soundsystem, Gossip in sorodnim plesnim odvodom undeground kitarske glasbe ter – zdaj že legendarni beograjski Darkwood Dub, končno v vlogi nosilca YU GO! večera tudi na odru Kina Šiška.
Bernays Propaganda (Skopje) Vse bolj očitno postaja, da danes poročevalci niso zgolj prenašalci informacij, temveč tudi mojstri manipulacije, zapeljevanja ter oblikovanja in kontroliranja naših misli in našega dojemanja, zaradi česar postajamo vse manj dovzetni za probleme, ki nas obkrožajo, hkrati pa si polnijo svoje žepe z lansiranjem instant zabave v naše domove.
To je situacija in trenutek na katero se skupina Bernays Propaganda (ustrezno poimenovana po Edwardu L. Bernaysu, izumitelju PR in iz njega izhajajoče destruktivne moči masovnih medijev) odziva in upira z glasom proti.
Od samih začetkov svojega glasbenega ustvarjanja so pevka Kristina Gorovska, kitarist Vasko Atanasoski, bobnar Džano Kuč in novi basist Nenad Trifunovski vedno znali izbrati pravo besedo in zvok, zaradi katere bi se mnogi vsaj za trenutek zaustavili in razmislili.
In v okviru nagroovanega punk kolektiva Bernays Propaganda so že uspeli zanetili več manjših požarov tudi daleč stran izven matične Makedonije. V letu 2009 so v okviru promocije svoje debitantske plošče “Happiness Machines“ odigrali preko 100 koncertov v skoraj vseh evropskih državah, od vzhoda do zahoda, od juga do severa.
Na ta način so si zagotovili mesto v srcih številnih oboževalcev ter jim s svojo poplesujočo glasbo in našpičenimi besedili očistili ušesa, prepolna medijske umazanije. Čeprav so njihove pesmi odpete v makedonskem jeziku, so številne pozitivne kritike od vsepovsod dokaz, da so Bernays Propaganda navkljub jezikovni barieri več kot uspešno posredovali svoje sporočilo naprej.
Darkwood Dub (Beograd) Skupina Darkwood Dub je bila ustanovljena leta 1988 v Beogradu. V prvih letih obstoja je band eksperimentiral s svojim zvokom in pri tem mešal reggae in dub z močnimi kitarskimi elementi in izraznimi besedili. Še pred izdajo prvega albuma si je skupina pridobila naziv najboljše underground zasedbe v Beogradu, prav tako pa so se lahko pohvalili s skorajda fanatičnimi privrženci.
Od teh začetkov se je glasba Darkwook Dub stalno razvijala in postajala vedno bolj plesna. Dokončen preboj v mainstream je zasedbi uspel z izdajo albuma »Elektropionir« leta 1999, ki so ga številni kritiki označili za najboljši izdelek leta v Srbiji. Od takrat je skupina izdala kopico albumov, ki po kakovosti in uspehu ne zaostajajo za prelomnimi izdelki s konca devetdesetih.
Danes uživa skupina velik ugled med privrženci plesne glasbe po vsem ozemlju bivše Jugoslavije. Darkwood Dub so Bojan Drobac (kitara), Vasil Hadžimanov (klaviature), Dejan Vucetić (vokal), Lav Bratuša (bobni), Milorad Ristić (bas) in Boris Mladenović (tonski mojster).
Adam (Ljubljana) Skupina štirih glasbenikov, katerih skupni cilj je rojstvo novega glasbenega telesa pod istim imenom. Skupino sestavljajo Peter Dekleva (kitara, glas), Damir Lisica – Dado (glas, theremin), Gregor Jakac (bobni) in Anej Kočevar (bas). Do sedaj so si nabrali izkušnje tudi s sodelovanji s kopico priznanih imen na vseh področjih glasbene produkcije, kot so: Gušti in Polona, Big foot mama, Laibach, Dan D, Tinkara Kovač, Srečna mladina, Anavrin, Tide, Jadranka Juras, Tomaž Domicelj, Katalena, Andraž Hribar, Alya …
Junija 2007 so v lastni produkciji posneli skladbo “Odnosi med srečnimi”, za katerega je Urban Pekle izdelal videospot. Skladba kasneje naleti na presenetljivo topel sprejem tako pri kritikih, saj je postala že kar železen repertoar na različnih radijskih postajah po Sloveniji, kot pri poslušalcih in gledalcih, ko so »Odnosi med srečnimi« postali popevka tedna na Valu 202, zasedli prvo mesto na Slovestvici (Čarli TV) in se uvrstili med najboljših 5 vidospotov na MTV Adria Top 20 lestvici.
Adam ustvarjajo avtorsko glasbo, pri kateri gre za inovativni pristop k ustaljenim rock obrazcem po glasbeni strani in rahlo spogledovanje pop lirike s poetičnimi parolami v besedilih. Ker zadnja leta t.i. glasbeni “industriji” ne kaže najbolje, so Adam deloma zaradi tega, deloma pa zato, da imajo bolj proste roke, leta 2009 v lastni produkciji posneli ploščo “Alfa”, ki je luč sveta ugledala aprila 2010.
>doma imamo 3 ali 4 macke. natancnega stevila ne vem, ker se stevilo spremeni vsakic, ko pridem domov. namrec, ne zivijo v hisi, ves cas so zunaj. pri nas dobijo samo hrano in obcasno bozanje. torej, niso nase macke per se. in ker so konstantno zunaj se jim dogajajo taksne in drugacne nesrece, ki so vzrok za enga clana pakta manj, ali par clanov vec. in ne, s temi mackami nimam nobenega odnosa. pac, tam so. drugace sem totalna “cat person”. na mukija se vedno cakam, da pride domov, pa ceprav je od takrat ze vec kot 6 let. prav tako sem totalno navdusena nad lukatom, in komaj cakam, da jo spet vidim. (ja, macka je, in ja, ime ji je luka. zakaj to dejstvo se nikoli ni bilo pospremljeno s kimanjem odobravanja?)
na zalost pa se je moj zivljenski avtobus premaknil iz CoupleHood (ceprav je bil tisti parking zelo vredu, ce se mene vprasa) malo nizje po Relationship Avenue in je trenutno na izhodu za FriendVille, kar skoraj pomeni, da lukata ne bom videvala vec tako pogosto.
drasticna situacija, ki klice po drasticnih ukrepih.
JST HOCEM MUCO! *tee-hee*
moj email je levo. ce v nekem dostojnem casu ne bo odziva grem pac v zavetisce (ce tudi na podarimo.si ne bom nasla nic pametnega), ampak bom najprej povprasala pri vas, bralcih bloga. mogoce pa vam lahko pomagam pri tem manjsem macjem problemu.
