18 v 30
zdaj zdaj se bodo začele stoletne vojne, zavladala bo suša, lakota se bo zdela kot nek miniaturni problem, pojavile se bodo epidemije najrazličnejše smrtonosnih bolezni, odprla se bo zemlja in ognjeni zublji bodo švigali iz špranj, tema bo prevladala, temperature bodo nihale od tistih na obličju sonca do tistih več števk pod nulo, kjer nič, ampak res nič, tudi ščurki, ne preživi, človeštvo bo poniknilo nazaj v čas neandertalcev, tudi tisti 1% bo preživel le dok bodo surovine, vlada in kakršnokoli usmerjanje prebivalcev bo šlo v 3pm že v prvih dneh, ker halo?, itak da je v teh časih vsak zase! ..
potem pa še enkrat pritisnem na gumb, ta se obarva v zeleno, kofe mašina končno proradi in svet je spet rožnat ter vse je fantastično.
do naslednje tragedije!

16 v 30
soba diši po pomarančah.
do trenutka pred temle sva bili v popolni simetriji. tisto belo od olupka pomaranče se mi skoz zatika pod nohte. prsti se mi lepijo. pomaranče so sveže. kosi olupka se odrtgajo v velikih kosih. šprica po mizi. ziher bom pozabla obrisat.
je nekaj zadovoljstva v predvidljivosti.
modrček in hlačke so iz kompleta.
pobrita je.
ni ravno za zmedena sporočila.
“povem ti jutri, danes se mi ne da več, utrujena sem. lepo spi, rada te imam.”
tut tut tut tut.
bolj navodilo kot prošnja.
ko se je vselila, sam na tablo napisala tri pravila:
1) brez zgodb iz preteklosti. naj ostanejo v preteklosti.
2) brez nepotrebnih anekdot.
3) brez vprašanj, na katera že veš odgovore.
torek je.
preverim obrvi v ogledalu, popravim lase za uho, pogledam noge in se poigram z mislijo, da bi danes šla bosa v mesto. potem se spomnim na vremensko napoved. deževalo bo.
obujem čevlje in dežnik pozabim na polici.
s hrbtom je obrnjena k meni. balkonska vrata so odprta. ni še svetlo, nekje na pol. odplazim se, seveda ne dobesedno, v kopalnico in upam, da se ne zbudi.
v mojem popolnem svetu sem naštelana po abecednem redu.
in nikoli nisem okužena z nostalgijo.

15 v 30
žena me je odpeljala na slovensko primorje in dan sploh ni bil nesrečen (kar se zaporedne številke teh mojih postov tiče, ampak bomo številko 13 gladko preskočili), tako kot bi številka mogoče lahko nakazovala ali grozila.
dan sem bolj doživljala kot spremljala, tako da so mi v glavi ostali samo snapshoti. mislim, da tako tudi mora biti.
kratek povzetek v par sto besedah:
ptič mi je vzel keks, ki sem ga dobila ob veliko predragem pljunku kave, baraba mala.
vedno znova sem presenečena, kako hitro se pride do slovenske obale. če greš dovolj zgodaj in večina ljubljančanov še spi in/ali so se raje odpravili na bled.
ne maram, da se ne pripelješ več tik ob morju, ampak greš skoz nek bedn dolg predor. seveda vedno pozabim rečt, da naj se tam zavije desno in se raje gre ob morju. saj se še da, ne?
izola je mičkeno mestece, kjer nimajo več špargljev. imajo pa male tržnice (tri štante) na raznih točkav med bloki.
v celem dnevu nisem pila dobre kave. presenetljivo, glede na število lavazza marel.
folk gre v tud najbolj umazano vodo. na trenutke se mi je zdelo, da je še ljubljanca bolj čista, pa vem, kaj vse vsako leto ven potegnejo potapljači.
lezbijke, vsaj tiste najbolj očitne (butch, hello!) prepoznam na daleč in ne samo zato, ker je imela roko na stegnu svoje punce, ki ni vedla, kaj bi sama s sabo in kako točno je padla v to vso sceno, bi pa najraje šla prec domov, sam kaj ko je njena punca tam, leži skoraj na kavču in je v druščini najbolj pametna. tista levo je bila kot nek sidekick iz stripov, ki je večino časa prikimavala in se potihem nasmihala. je imela pa zanimiv tattoo. ta leva, ne tista na sredini.
ugotavljam, da sem v cacau imela veliko časa za opazovanje druščine preko puta.
natakar si je skoraj zaslužil napitnino, ker je ženi prinesel žličko malininga sladoleda za sprobat.
totalni hajlajt dneva: kosilo v restavraciji kamin v/zraven hotela belvedere, postrežba, hrana in vse, kar spada zraven (da, tudi pogled) je bilo fantastično.
kosilo je bilo skoraj poanta dneva, ker sva imeli samo še do pojutrišnjem čas za unovčit kupon. bova še šli, zelo dobro ponudba. yay, popusti!
po kosilu eno uro ne smeš plavat, tako da sva šle raje pogledat, kako je na koncu sveta.modro je, otroci v tiste mrežice na koncu bambusove palce lovijo male rakce in parurni zen je pasal.
v bistvu je konec sveta v piranu, naj nekdo opozori adamsa.
zaključek dneva na pomolu v strunjanu, kjer bi jagoda na smetani te sadne kupe dneva lahko bilo samo dejstvo, da nama ne bi bilo potrebno it nazaj v ljubljano.
teh 46 km obale zna bit včasih kar dovolj.

14 v 30
nikoli nisem bila ena tistih, ki že od malih nog skačejo po kuhinji, pečejo (zadnjih par let vedno bolj popularne) kapkejke, torte, obračajo zrezke in jastoge na žaru na vrtu, ter vejo sestavine najbolj čudnih zadev iz glave ob 3h ponoči.
ne rečem, da ne znam kuhat, ampak moj repertoar kuhinjskih sposobnosti je dokaj mali (saj se še vedno menimo o kuhanju, ne?). priznam, malo me je sram priznat, ampak to neznanje nadoknadim (zmanjšujem?) z občasnih učenjem, ko se spravim sprobat nardit nekaj čist xy, mi mogoče rata v tretje, ampak ker sem tako navdušena, da mi je uspelo, potem to kuham ali pečem še naslednje tri mesece.
jbg, tehniko je potrebno izpopolnit in prej ko se mi zagabi nutelina torta, boljše bo. (kar se tega tiče sem prišla samo do “kupi nutello”, potem pa sem jo popolnoma brez sramu pojedla. z žlico. torta bo izgleda počakala.)
plus, za eno osebo kuhat je mal bedno. vem, obstaja nešteto strani “kako kuhati samo ze eno osebo” in “ni panike, tud večerja solo je lahko ekstra romantična *ahem*loser*ahem*”, ampak preprosto v tem ni velikega gušta. predlog “povabi frende in skupaj skuhajte kaj” je sicer dober, ampak smo tako razštelani časovno zarad službenih in družinskih obveznosti, da dokaj težko najdemo prost termin še za pivo in pivo je življenjskega pomena, večerja pač ni.
včasih sem gledala masterchef in bila sem čist navdušena nad stvarmi, ki so jih tekmovalci skuhal vsak teden. tolko domišljije, tolko nekih idej, ki so jih potem tudi znali uresničit in na tistih velikih belih krožnikih je vse izgledalo tako slastno in oh in sploh!
potem pa so začeli snemat tudi masterchef junior, kjer je bila najvišja starost tekmovalca, pazi ti to, 13 let. in me je kap. ena punčka, stara faking 6 let!!, je mogla stat na pručki, ker ni vidla na štedilnik, kuhala je pa tako, da.. eh, sej ne znam opisat, ker jst za 99% stvari, ki jih je ona delala, nisem še nikoli prej slišala.
po neki logiki naj bi to imelo na gledalca tud nek pozitivn oz inspiracijski vpliv. as in, “tak! takoj jutri grem nakupit vso to kuhinjsko opremo, posebne japonske nože, fštedilnik večji od kuhinje, par knjig od oliverja in ramsaya, in še predno lahko pravilno izgovori foie gras, bom tud jst na slovenski verziji masterchefa!!”.
v resnici pa sem si šla spečt še eno rezino toasta (polnozrnatega, ker d0h! itak, da hočem ob gledanju hrane čudovitih barv iz še bolj čudovitih sestavin, jest nekaj, kar ima okus po stiroporu.), jo namazat z majonezo, gor dat par rezin paradajza in posol..
u, alarm.
bananin kruh je pečen.

11 v 30
ni ga. sploh.

10 v 30
a veš ono, ko se spraviš napisat 30 objav v 30 dneh in si misliš, da bo mala malca?

potem pa pride večer in nimaš še nič napisano?

ziher si, da se bo potrebno samo vsedet za komp in besede bodo kar letele ven

v bistvu pa sediš za kompom in razmisljaš, če beseda “turizem” res obstaja.

ker pa je potrebno nekaj dat iz sebe, začneš tipkat.

kmalu obupaš in čakaš na inspiracijo

in še malo čakaš

vse ideje so krneki

ura je že ornk zvecer (trenutno imam še 1 uro časa)

zato pokličeš par ljudi in vprašaš za ideje

ki so spet krneki

po malo guglanja naletiš na neko “mogoče” temo

popokaš členke, nardiš požirk kave in začneš pisat. vsaj pulitzer bo!

ta-daaa, napisano!

zadeva je sicer krneki, je pa!

tudi “a fenica” si zdajle misli “no, ja, recimo, hm, al pa če grem gledat ellen”

naslednji dan se zbudiš in spomniš, da je danes šele dan 11 od 30.

jovo na novo.

samo še 19 objav.

ena manj kot 20. yay.

včasih je nekaj smisla v norosti in ona me je obnorela. na smisel in razum še čakam.
 
(objava bo jutri, danes je na planu seks.)