>evo mene opet v prestolnici, za mojo mizo, sploh ne stran od mojga kompića *stisne k seb pregreto skatlo*
komp me cez vikend ni pogresal nic, sem mu dala cca 25gb muzike za dol potegnat. in kar dober mu je slo od cipov, smo pri 84%. lepo lepo, pohvalno.

kaj pa sem jast delala cez vikend?
gor sem se z enim najstarejsih vlakov, kar jih premorejo slovenske zeleznice, peljala sele v soboto zjutraj. neprespana, kakor sem bila, sem pila spodnji kofe brez sladkorja in mleka. pomagalo ni, ampak vsaj namen je bil tam.

popoldne smo preziveli familijarno. to pomeni, da smo vec kot 4 ure tavali po vseh moznih nakupovalnih centrih celja in zapravljali denar. in ce bi bila vedela, da se bom par ur po nakupovalni mrzlici imela tako zelo lepo, te bi bila zivcna ze veliko prej, in ne sele, ko sem jo pospremla domov.

danes, v nedeljo, pa smo bili delavni. najprej sem zabavala necaka (vi, ki me poznate, veste, da to glih ni moja panoga), potem sem pokosila tisto j*beno zaplato trave okoli bajte, se vsake tolko skoraj ubila na vseh tistih luknjah, ki jih je nas najdrazji pes uspel skopat, in se za kosilo zasluzeno napokala z najmanjsimi pljuskavicami, kar jih je moj ata kdaj speku. slike tistih capalink s sladoledom in vroco cokolado nimam, lahko pa vam garantiram, da so bile veliko boljse kot one od @strupkota. (hehe)

(slika 1: letosnja moda za kosenje trave; slika 2: evo naso pogostijo, desni kroznik je moj; slika 3: moja mlajsa sestra in necak med extremno kratkim prikazom soncnih ocal;)

ah. in na netu sem visela z mojo s fonti polno nokio. (‘cus im an addict like that. neurovore bo ze vedu.) me zanima, ce sem vedno bila prikljucena na tusmobilovo mrezo. drgace me bo tistole parkratno updejtanje twittera drago kostalo. (its a curse, i tell ya, a curse!!)

>po dolgem casu sem spet sla na kavo z njo.
sem ze pozabla kako zanimiva je lahko.
iz cisto drugacnih svetov ampak sparing mi drzi povsod.
in tako prekleto sweet!
cimeta na kapucinu ne maram in spet mi ga je dala dol.
se vedno se spominjam vonja njene crne tanktop majice.
tisti njen hrbet, ki ga razgali vedno, ko lahko.
ve, da ga obozujem.

in ve, da se vedno vsak torek ob 00 obozujem njo.

>..potem malo nizje na strani vidimo tudi link do spodnjega videa.

izdelovalci fenomenalnih kitar gibson so po temle tipu, johnny a, poimenovali eno izmed svojih kreacij. mislim, da je vsem jasno zakaj.
(sedaj pa, prosim, zignorirajte tudi njegovo bradico.)

>prvic slisim za tele turboweekend, ampak mater imajo na danskem dobre bende. nabavte si njihov zadnji album “ghost of a chance”, ne bo vam zal.

im into you
play with my mind
im lost in my machine
only you can claim me
im into you
youre drugs to me…
only you can claim me

>

>sn mislala, da je bil razlog neki. oziroma, je cist moznost, da sn se prepricala, da je bil razlog neki. neki cist preprostega (morje je le morje), neki kapitalisticnega (predrago), mogoce celo nekaj totalno banalnega (baterija sla).
no, pa sem prejle vidla slike, ki so potrdile ono drugo.
peesda, sn idiot.

said ive paid all my dues for what ive done
and i showed you that i love you more than once
theres nothing left there to decide
said you might trick me once
i wont let you trick me twice

>vceraj sem si koncno do konca pogledala film “crossing over”. (trailer)

(ne vem zakaj mi zadnje case sploh ne uspe filma do konca pogledat v enem komadu. najveckrat najprej pol, potem cetrt in, ce gre vse po sreci, dan zatem zadnjo cetrtino. se je ze zgodilo, da sem en teden gledala film. kljub temu, da je film bil extremno zanimiv, ampak preprosto ni zneslo. eh, never mind.)

ce bi mogla v parih besedah povedat o cem se gre v filmu, te bi rekla “za prestopanje meje”. ja, drzavne meje. v tem primeru se gre za amerisko, itaq.
film je kombinacija parih zgodb, ki se (kot je izgleda sedaj popularno) na koncu tako ali drugace povezejo.
v neki tovarni polovijo, popisejo in odpeljejo s seboj vse ilegalne mehicane. ena izmed teh prosi enega izmed agentov, da naj gre placat varuski njenega sina. sicer se upira ampak sredi noci se le odpravi poiskat papir z naslovom njenih starsev in tja odpelje sina. na koncu zvemo, da je zena napacnemu kojotu placala za ponovni transfer cez mejo.
partner tega agenta je arabec, ki prikrije umor svoje sestre in njenega tipa, ki ju je ubil njun brat. ker se je pac oblacla malo drugace in hotela ziveti na “nepacen” nacin. se preden pa ga odpeljejo v zapor v neki trgovini, v lasti kitajcev, med ropom postreli vse razen enega napadalca. tega pusti oditi, ker ima le-ta naslednji dan zaprisego kot “nacionaliziran american”.
en avstralec se za pridobitev nekega cudnega delovnega dovoljenja pretvarja, da je zid, ceprav je ateist in ne govori niti besede hebrejsko. njegova kolegica, prav tako avstralka, naj bi se dva meseca dol dajala z uradnikom, ki ji lahko pridobi zeleno karto. zena tega uradnika dela za “drugo stran”, je odvetnica priseljencem. ko uradnika skapirajo in aretirajo, ona posvoji neko afrisko puncko, katere mama je ze umrla za aidsom, ata pa je prav tako ze zbolel in mu ni pomoci.
mladoletna arabka v spisu za nek predmet v srednji soli napise, da razume zakaj so teroristi zapeljali tista dva avijona v wtc. da se sploh ne strinja s tem, ampak da jih razume. seveda so vsi sosolci popizdili, jo ozmerjali, poslali nazaj v njeno drzavo, itd itd. ta spis je videl tudi ravnatelj sole, ki je potem na njen naslov poslal policijo. seveda so njene besede obrnali na glavo, jo obtozili svega i svasta, in na koncu predlagali fenomenalno resitev kako resit zagato.

najbolj znani igralci v filmu so harrison ford, ray liotta in ashley judd. eno zelo majhno vlogo je imela tudi vsem-lezbijkam-znana sarah shahi (oz. carmen nadaljevanke the l word). ce se prav spomnem je bila vloga celo tako zelo mala, da ni rekla niti ene besede. ceprav, roko na srce, nihce ni sledil njenim prigodam zaradi globokih misli in pretkanih dialogov.

skratka, film je res dober. poglejte si ga.

>doooooolgo nazaj sem se neki mrdila nad fonti mojga telefona, in kako se mi ne zdi, da vsi pasejo skupaj, in da jih je itaq prevec, ker.. kaj pa vem zakaj, sem ze pozabla.
no, in spet mi je na pomoc prisel ermin z blogotipa. za to, kar sem jaz mislila, da so vsaj trije razlicni fonti, je vse samo en. z originalnim imenom nokia.

>ill tell you of the blues
youll tell me of the jazz
we’ll feed each others egos
as we share the razzmatazz

>(ne, ona me se vedno ne obrajta 5%, tu ni spremembe, hehe.)

kaj se je torej zgodilo?
po nevemtocnokolkih letih mi je ratalo po prekrokani noci domov pridet brez prstana.
imam namrec to navado, da vseen kolko sem koma in kolk preklinjam vse vrste alkohola, ko se zbudim.. se vedno najprej grem do hlac in preverim, ce imam prstan v zepu. sele ko sem ga zacutla v zepu sem se spravla nazaj v posteljo. in v zadnjih parih letih (odkar ga imam, skratka) mi je to uspevalo fenomenalno.
vceraj pa se odpravim domov pesaka (lepa noc je bila, mudil se mi tudi ni), ko nekje pri platoju skapiram, da nimam prstana. pregledam vse zepe na hlacah, stresem vse iz torbe (arasidov je bilo puno!) in ze zacnem preklinjat vse po vrsti, zakaj mi je bilo treba pit in zakaj nisem bolj pazla in ana, pejt se solit!!… ko dobim mms od kolegice s prstanom v roki. “look what i found.”

..and all is well with the world again.