>vceraj sma se odpravile na dixieland festival, v bliznjem mestecu cantanhede.
scenarij (in nekaj bendov) je bil isti kot lani, a tokrat se je enemu katalonskemu bendu (the always drinking an maching band) pridruzila se portugalska jazz pevka, maria joão.
poslikat se ni dalo velik (bilo je ponoci in edine mocne luci so bile v barakah, me pa nisma sle jest), in tudi zoom na kameri bi lahko bil boljsi. a vseeno. spodaj par slik in en video.

>danes imajo v lizboni praznik svojega varuha, svetega antona padovanskega (“santo antonio” ze manjse lomljenje jezika).

praznovanje se je sicer zacel ze vceraj s predstavitvijo sprevodov razlicnih zon mesta lizbone. recimo nekaj podobnega, a seveda slabse na izvedbi in stevilu, kot sprevod samba sol na karnevalu ria de janeira. in nekako do konca meseca se bodo v lizboni odvajali taksni in drugacni koncerti (na legendarnem tramu st.28 bodo ob posebnih dnevih imeli fado v zivo!), prireditve, razstave, itd itd.
najbolj me jezi to, da ne bom uspela it v bairro alto, v vseen kteri kafic, narocit porcijo sardinj in velko pivo, in ostat tam do 4h ujutro. ker to je, vsaj zame, bistvo tega praznika.
ta fenomenalna ideja, da vsak, pa ce je se tako mali, kafic pred vrata postavi mali rostilj, ravno dovolj velik, da se pecejo 4 sardinje naenkrat. vonj se razlega po celem bairru (in ni tko mali) in vsi se menimo o najbolj tezkih filozofskih dilemah medtem ko obiramo se zadnje pecke s tistih sardinj.

ps- in, ce mi kdo dobi tistole nalepko iz videa, ga/jo kusnem!

>EN METER je bla dolga kaca na katero sem stopla prejle! en f*kjeni meter!
ne, ne pretiravam, mam sliko na telefonu. (zaj sam skapirat, kak to dol dobit brez kabla)

scena 1:
pocasi se sprehajam k moji domov, bolana macka rabi druzbo. hodim po neki zapusceni, bogu za hrbtom cesti, druzbo mi delajo stari pokvarjeni pralni stroji, nad glavo mi letajo sismisi. romantika, skratka.
celo pot gledam al v telefon ali v mp3 plejer. pozornost, kje hodim, na visku torej. naenkrat zacutim pod nogo nekaj ne glih kamnu podobnega, pogledam dol in vidim nekaj migajocega.

scena 2:
skocim vsaj 5m v luft, moja prfoxa telovadbe iz srednje sole bi bila ponosna name. derem se, kot da bi mi vse ude trgal. folk v bliznji bajti je ze prizigal luci.

scena 3:
kaca odsviga naprej. najprej se nekaj zaletava v vhodna vrata te iste hise, par sekund kasneje najde neko luknjo v ograji in izgine v travi.

mislim, da bo kaca tista, ki bo imela traumo in ne jaz, hehe.

>danes sem se zbudila ob 8:05h, se oblekla v sluzbene cote (no, pac ono destak majco sem si dala gor), sla naredit zajtrk in sproti pogledala telefon, ce sem ponoci slucajno dobla kak zanimiv msg.
pricakalo me je par twitterjev in msg sefa. poslan ob 02:31h ponoc. pisalo je, da danes in jutri ne delam.
prva reakcija “yay! ni treba delat!”, druga reakcija “u p*zdu materno, nisi mogo prej povedat?! bi lahka mela celi teden off!”, in tretja reakcija “no, super, pa je ze 40€ manj ta mesec. super. prekleto super.”

>vceraj sma se spravile na plazo. sicer po extremno dolgi poti (enkrat narobe zavijes, pa si ze cist na drugi strani, kjer ni nobenga pametnega smerokaza!), ampak okoli 14h sma le prispele na plazo praia da vieira. najprej sma si ogledale neki sejem, kjer sem si jaz skoraj kupila novo zapestnico (fetish, anyone?), moja si je kupila kapo (kaj tocno ji bo to poleti ne vem), najedle sma se sladoledov in se potem koncno odpravile do peska.
voda sicer ni bila za plavat (prevetrovno, torej velki valovi, torej ne pametno!), je pa zato sonce zgalo kot za stavo. trikrat hura!

zvecer sma se ustavile se v figueiri da foz, pri njej doma se ulegle na tla v dnevni in tam pocakale porocila.
lep dan bil.

>ne vem kolko sledite porocila o dogajanjih po drugih drzavah evrope/sveta, ampak mislim, da vam je ze kapnalo, da imajo tovornjakarji po franciji, nemciji, spaniji in portugalski pavze. take velke. kar sred avtocest. the more the merrier, a ne?
po nekaterih porocilih v casopisih je prislo celo tako dalec, da tovornjakarji tiste, ki ne morejo (ker itaq bi vsi bli solidarni, ce bi le lahka, ampak ce sefe rece, da more jutr ob 8h roba bit v trgovini, al pa gre sluzba, je odlocitev samo ena.), spravijo parkirat in jim prerezejo gume. da potem res ne morejo nadaljevat. enga so celo pretepli.

do vceraj sem vse skupaj vzela na lahko. na nas, normalne folku, se razen par daljsih vrst na bencinskih, poznalo nic. vceraj proti veceru so ze zacela prihajat porocila, da na bencinskih zmanjkuje bencina, in da jih je kar nekaj na jugu drzave ze zaprtih. danes pa me je situacija v bliznji trgovini sokirala. police so na pol prazne! mleka itaq da ni, jogurti samo se ene par, zelenjave in sadja ni ze od vceraj, itd. kaj naj s petimi policami toaletnega papirja?! jst bi tuno!

in potem rece minister, da ne bojo popustil zahtevam tiste male mnozice folka. ker kao to pa “ne bi blo dobro za vse ostale”.
kaj se ti to sanja, socrates moj dragi??

>pravkar vidla goloba osvajati golobico, ki je med njegovim osvajanjem opravila ta velko potrebo.
mislim, da njegove pick-up lines ne delujejo najbolje.

>ker je jutri v cbr praznik imam tudi danes fraj. sicer je zelo kul, ko mi ni potrebno vstat ob 8h in jet talat cajtnge, ampak danes bi mi kar pasalo malo jet na ulico. kaj cem, koncno se je namrec zacelo lepo vreme, in resnicno dvomim, da bi oni pogresali tistih 10€, ki jih dobim za 3 ure.
tako pa bom zajle skocla pod tus, potem poskusala malo delat, sla nahranit macko kolegice, ki je naslednjih par dni v tujini, in popoldan grema na plazo pesek stet in uzivat v soncu, vetru in vonju morja.

>recimo, da se je v petek tudi pri nas zacelo poletje. recimo. za junij sicer se napovedujejo neke plohe, potem julija pa ornk vrocinske udare. aja, avgusta bo spet isto sranje kot maja. mal sonca, mal dezja. skratka, bleh.

AMPAK, do takrat pa se delajmo kot da bodo naslednji tedni tocno takile kot so ti zadnji dnevi.
sonce zjutraj, vroce je tko, da spim ob odprtem oknu, po mestu hodim z japonkami, razkazujem moj kao-jos-malo-pa-nestalo dokoncani tatu, hodim od kafica do kafica (tko kot se sonce premika, tko grem jst), od pivicke do pivicke..

in poslusam spodnji komad na repeat. tanajtaboljsi del videa je itaq dialog. ko si koncujeta stavke. in mislita skor iste stvari. pa ko sta lahka skupi cist tko na easy.
in tale dialog gre men skor vedno po glavi, ko kdo rece ‘thank you’. i AM weird like that.
“and.. i dont know.. just having.. having you always here for me.. its really good.. and i dont tell you enough..”
“hm.. thank you”
“youre welcome.. you just have to know it.. youre very special”

.
.

>nujni opravki so me danes iz postelje spravli ze nekaj po 10. uri, kar je zame za soboto izredno zgodaj. ampak, ce je treba, je pac treba. ko sem se skobacala iz postelje sem se se nekaj pritozevala (spanec ni tako dober padel, kot bi bil mogel), ko pa sem stopila skozi vhodnja vrata me je slaba volja minila.
danes je izgleda bil v coimbri, temu ob vikendih dolgocasnem mestu, poseben dan. dan nekega marketa. ulica, ki povezuje drugi najbolj znani trg (praça 8 de maio) in tisti ta najbolj pomembno tocko mesta (portagem), je bila polna ljudi v narodnih nosah, vse je bilo prepolno taksnih in drugacnih rastlin (zelenjava in roze so prevladovale) in mnozice turistov so se, skupaj z nami neosvescnimi domacini, cudile kaj se dogaja v tem, drugace extremno zaspanem, mestu.

z zvocnikov je odmevala jazz glasba, med turisti so se mesali domacini v euro 2008 majicah (tekma s turcijo je sicer sele ob 20h, ampak to se ne pomeni, da ne morejo kar zajle zaceti s festo!), obcina je imela na pca 8maio neko prireditev s skupino bobnarjev, in kasneje se jim je na tej isti, ze itaq prepolni, ulici pridruzil se mali dixieland band, ki je s svojim igranjem delal reklamo za dixieland festival naslednji vikend.

skratka, danes mi je bilo prvic po zelo dolgem casu kul vstat pred opoldnevom, jet na jutranji kofe (ali dva) in v pomirjajocem hrupu prebrat vcerajsni casopis.

..in ja, jutri lahko vajo ponovimo.