scribble scrabble

too old to believe in miracles.

dj krush slowly occupying my mind as i
exhale, cigarette smoke abandons my
throat and fills the space around me. the
striking image of her collar bone aches
when i try to decipher clues she left for
me in the photograph. (at least i think she did.)
in her strange language a caption, “tomorrow
ill tell you a story of how we met.” over exposure
electrifies the curvature of her sharpie-drawn
tattoo. i inhale again, confuse the songs and
static from the radio, and allow myself to
fall. because sometimes, when it hurts like
this, i dream her away in dark red nail polish,
“maybe this time she wont leave.”.

Standard
everyday yapyap

jst v bistvu nimam pojma kaj delam. nikol.

med neko voznjo od ljubljane do laskega sma imela s fotrom enega tistih pogovorov, ko ti iz vseh por rine “aawwkkkwaaaard!!!”. (pomemben podatek je tudi ta, da ima nasa familija dokaj zjebano komunikacijo. oz. najveckrat je niti nimamo. a jbg, smo tipicna slovenska familija; manj kot se vidmo, rajs se imamo.) spraseval me je nekaj o tem, zakaj se vedno delam na avtorske, zakaj se ne zaposlim, zakaj imam samo garsonjero in ne mogoce dvosobno stanovanje, zakaj nimam avta, itd.
verjamem, da ga je moj odgovor mal presenetu, ko sem rekla, da mi tkole cist pase in da ne mislim spremenit dok ne bom imela potrebe po cem drugem.
zakaj bi se matrala?
ceprav je to vse res, pa moram priznat, da…
jst v bistvu nimam pojma kaj delam.
nikol.
veliko ljudi iz preteklosti (pac, vsak je sel svojo pot) mi, ko se nam te poti koncno le spet za par momentov prekrizajo, pove, da imajo sedaj ze druzino, dva otroka, tri doktorate iz nevemkaksnihznanosti, psa, kredit na hiso in sledeci teden se pregled pri zobozdravniku (resno! tole so mi v zadnjih parih tednih povedal trije! pa se prej nismo vidli vsaj par let!)
potem vse te njihove “dosezke” primerjam z mojimi in ugotovim, da je meni tudi fajn. kljub temu, da imam samo garsonjero v najemu, dva macka, peshondo, niti ne neke resne veze in sploh ne vseh nogavic poparckanih. ja, KLJUB mojim letom. (i know, teh horror!)
enkrat v srednji soli smo imel namesto ure slovenscine uro nekega psiholoskega spoznavanja. vsak je dobil predse prazen A4 list in receno naj je bilo, da naj tu narisemo velko drevo. (i know.) oziroma, drevo, ki naj bi predstavljal nas cez pet let. (i know. i know.)
sosolka na levi je pricela risat neko extravagantno drevo z maljardo vej in listov, potem se neki golob blizu in kao neke japke. (res je rada pila jabija.)
sosolka na desni je narisala grm. (mogoce ni dobro razumela naloge?)
jaz pa sem narisala eno najbolj simpl drevo ever! horizontalna crta po sredini lista je bila zemlja, potem dve paralelni navpicni crti sta bili deblo, nekaj krogu podobnega je bila krosnja, in ta-daaa!! moje drevo.
tisti WTF? pogled psihologinje, ko je v roke dobla moj papir, je bil neprecenljiv.
mislim, da si je zadevo predstavljala kot mojo lenobo. roko na srce, sej sem res lena glede dolocenih stvari. sem pa zato, enkrat v teh letih od srednje sole naprej, skapirala, da je toti drevo v bistvu bil super zdetajliran plan za mojo prihodnost. pac, stvari naj bojo simple. bolj kot kompliciras, slabse je. vcasih naredis nekaj impulzivnega in je super, vcasih pa naredis nekaj, kar se na koncu izkaze, da je bla slaba odlocitev, ter upas, da si se iz tega kaj naucil. ce se nisi, a jbg, pa mogoce drugic.
tako da, ja.
tale moj plan gre tocno po.. errr.. drevu.

Standard
nekaj za duso

diplomacija FTW.

[WARNING] kao neki safr post. youve been warned.
do vceraj okoli 13h, ko sem pocasi jedla falafel (z repo, ewww), sem bila prepricana, da sma vredu.
ja, med nama je res malo distance, ena do druge se obnasama bolj diplomatsko kot na tisti prvi kavi v macku, ampak bila sem prepricana, da je to samo zaradi trenutne situacije, ko ne ona ne jaz nimava casa.
njej se je zacela nova veza, tip je res eden boljsih predstavnikov moskega spola, kar sem jih kadarkoli spoznala, privoscim jima vse in se vec. cisto logicno je, da vecino prostega casa prezivi z njim. jbg, jaz sem lani obnasala na enak nacin. “hos before bros”, al kako je ze? jaz imam pa tudi vecino dnevov zapolnjenih z delom, sestanki in resevanjem sveta na petkovsku.
za trenutno situacijo bi lahko z najvecjim veseljem in lahkoto krivili mene. saj me je, na zacetku. oziroma, saj sta me oba. (imam obcutek, da me on se vedno.) jbg, v obraz mi je bil vrzen podatek preko katerega nisem mogla kar tako. in sem si vzela cas zase, cas brez nje in cas brez njiju. mogoce je to bila napaka, ne vem. mogoce me sploh ne bi blo smelo motit, mogoce bi mogla vse skupaj sprejet kot samo se en del njenega zivljenja. ampak u picko materno, zakaj naj se pred NJO pretvarjam?? pred mojo “najboljso prijatelco”.
anyway, od takrat se je stvar v moji glavi ze spremenila, zracionalizirala, postala del vsakdana. tole se bo slisalo grdo, a ni misleno na tak nacin (obljubim): vseeno mi je zanju. vesela sem, da sta srecna. da je ona srecna zarad njega in da je on srecen zarad nje. ampak ne zbudim se s to mislijo, in tudi cez dan zelo malokrat, ce sploh!, pomislim na njiju.
pac, tam sta.
in ja, sem upala, da oktobra naprej, ko bojo izpiti mimo, ko bo lahko spet malo zadihala, ko bo vec v centru ljubljane, ko mogoce ne bo imela vseh 15min med predavanji zasedenih, da boma pa takrat lahko spet “jaz in barbara”. da bova sle do bivsega lana in tam cel popoldan pile kavo. tri kave. kot ponavadi.
potem pa, ravno sredi ugriza v falafel (pa zakaj mi je dala se petersilj noter?!), dobim sms in noter napisano vprasanje “coj, a ti gres k njej danes zvecer?”. – kam “k njej”? kaj pa se dogaja “pri njej”? – “ono za rojstn dan”
a-ja.
izgleda je povabilo slo z onim golobom, ki kolegu ze dve leti nosi moje xxx fotke.
.
.
.
a ves oni pogled srne, ko ji nasproti pripelje avto?
ko ve, da ni izhoda, da je to bilo to, ko je istocasno v soku in zalostna?
zalost, ki potem preraste v jezo.
potem pa si reces “lej, ne da se mi.”, zamahnes z roko, zgradis extra zid okoli sebe in se delas, da ti je vseeno. ker ti sploh ni vseeno, ampak mater, da ji ne bos tega pokazala! in *puf*, sedaj pa je ena izmed zadnjih misli preden zaspim.
super.

Standard