>danes sem se zbudila nekaj minut pred 15h, filing sem imela, da je sobota (mislim, da zato, ker moja ponavadi gre nekam ob petkih), zunaj je bilo kao sončno in zelo velik bi dala, da bi bile z mojo nekje v nekem kafiću, ob kofeju in rogljiču (brez sira, mind you), svežem cajtngu in subsequently črnimi prsti zaradi tiska. ali ipaq, bilo bi mi kul.

včeraj sem končno pogledala film “the lost city” in se mi je zelo dopadu (čeprav je dobil samo 23% paradajzov). resno, prav prevzel me je. tako zelo, da če bi imela ene 1000€ preveč bi si takoj včeraj ponoč kupla karto za kubo. glasba se mi tudi dopadla, in če kdo ve za kak tracker, se javljam, ker jaz ga ne uspem najdti (kljub temu, da je dosegljiv na amazonu).

za kaj se gre? (kdo še sploh ni vidu tega filma? marš v kino!) dogaja se takrat ko je baptista pobegnu iz kube in je potem fidel prišo na oblast (’59). šele v filmu sem zvedla, da sta bla che in fidel celo kolega. hm. *confused*
trije bratje, velka familija. en je lastnik bara, druga dva pa vsak v svoji revolucijski skupini. en se spravi napadet batista, mu ne uspe. drugi pa, potem ko ga brat (=clubber) spravi iz zelo čudnega zapora, se pobrati z che-jevo skupinico upornikov in proti koncu filma izgleda kot kopija fidela (vizualno, po oblačenju in tko). v bistvu je film zgodba o družini, ki jo revolucija spravi narazen. dva brata umreta, oni ko ostane pobegne v new york. no, nekam v ameriko. pred tem se zaljubi v vdovo onga brata, ki je napadu batisto, ta kmalu postane zelo close z che-jem. ker je saksofon iznajdel belgijec in ker so belgijci delal štalo v afriki, mu revolucija zapre tudi klub. itd itn. skratka, ostane nekok sam. film pa se konča z napisom, da je fico (clubber) nekaj mescev po prispetju v nyc točno ob 18h (ker so takrat imeli v družini večerjo) odpru nov klub. seveda je bilo razprodano.

ja, vem, da kuba ni takšna kot je v filmih ampak nekaj pa more bit podobnega. vse tiste barve, oni stari avti (vseen iz kterga kota jih slikaš, ko vedno dobiš super fotografijo ven!), napol razpadajoče stavbe (to ni vedno fajn videt, ampak če se prepričaš, da so te stavbe imele nekaj z revolucijo – ki je bila v filmu predstavljena ajn pičken drugače kot v diaries of che guevara, potem le-te naenkrat postanejo lepo boge), itd.
sicer je moja sanjska dežela še vedno avstralija, ampak kuba mi zadnji dve leti izgleda zelo fajn. mogoče je imela zraven nekaj lonely planet, mogoč cubismo, mogoč neka nemška knjiga z dogajanjem v havani. skratka, vseeno je, glavno je, da se mi kuba dopade in da hočem jet. (če je kdo že bil, kak je blo??)

aja, in za vse zaskrbljene, počutim se boljše. hvala, ker ste trpeli z mano, bilo mi je v užitek.