“pejt k svojim ljubicam.”
to mi je enkrat rekla ena, ki ni bila navdušena nad tem, da sem par minut po najini kavi, šla na kavo z eno drugo. s to drugo sicer nič nisem imela, sem pa včasih in izgleda je to problem. oziroma, problem je, da ni ona bila tista, ki je dobila vso mojo pozornost. ker je le-ta “vedno razdeljena na več punc hkrati.”
izgleda dajem tak vtis, ne bi vedla, zakaj.
*deaktivira twitter profil*
čisto iskreno, nisem za množino.
četud mogoče istočasno flirtam s parimi, se vedno, nekako, skoncentriram na eno. tista iz mojega šopa cvetk mi v tistem trenutku bolj sede, kar pomeni, da posledično zčcnem manj časa preživljat z ostalimi, in iskat več pozornosti od te ene. če ti ona potem reče, da ji je kul, če imam istočasno še druge, dobim za par trenutkov izraz politga kužka, ker, “halo?! če pa jst bi da ti hočes tok časa z mano preživljat kot jst s tabo! a veš, dok se mi bo pač dalo in ne najdem zamenjave zate! kako ti to ni jasno?!”
od vseh stvari, ki sem jih pozabla, bi lahko tudi on stavek iz genesis pesmi, “do as i say, dont do as i do”. preveč dobro me opiše, vsaj v povezavi z odnosi.
namreč, sem neka čudna kombinacija jebivetra ter malo posesivne in ljubosumne punce.
po eni strani nočem, da mi težijo, če jst sluuuučajno še kam drugam pogledam, po drugi pa hočem, da imajo samo mene, so samo moje in da si ne želijo nobene druge. okej, če že ne moreš imet samo mene, pa mi vsaj ne povedat za vse ostale. jbg, ljudje smo poligamna bitja (ja, ja, določeni ne damo priloznosti vezi in imamo poligamnost samo za izgovor, bla bla, vse sem že slisala) in če jst to delam/nardim, zakaj bi pričakovala, da ona ne bo? ampak ko je z mano, takrat pa naj bo samo z mano! ne rabim, in nocčem!, slišat o njeni bivši, o njenmu tipu, o tisti sexy ženi iz sosednje pisarbe, ki je imela danes oblečeno neko elstra tight obleko in spičake do nebes. če si z mano, potem si tu z mano, pika.
kaj so delal, ko so moj karakter skupaj pacal, ne vem, mora pa bit zabavno bit z mano v vezi. mislim, da je jasno, zakaj sem imela tako malo resnih vez, a?

letališče.
sedim za neko mizo, z “consumptie verplicht (naročilo obvezno)” znakom, katerga gladko ignoriram. če jim kaj ne bo pasalo, bodo že povedali. itak imajo preveč dela s skupino angležev z oranžnimi klobuki, ki so prišli v amsterdam na fantovščino. en pripomni, “ta država je draga” in prav ima, pa šele na letališču je.
potem jo vidim; ženo, ki na veliko maha z eno na letališču kupljeno zavito v celofan rožo, nasmeh od enga ušesa do druzga. prej je gledala v vrata prihodov, ampak nekaj na desni je dobilo njeno pozornost. z druzga konca ji nasproti hiti tip s kovčkom. aja.
pred očmi se mi odvrti scena iz filma: vedno hitreje hodita drug proti drugemu, najraje bi začela tečt a ima ona preozko krilo in petke, on pa kovček. končno sta le dovolj blizu, da se lahko dotakneta in padeta v močan objem. ona se mu z rokama ovije okoli vratu, roža pade ob njegovem hrbtu, on jo povleče k sebi samo z eno roko, potem pa pusti kovčku, da pade in ko skoraj vzdigne s tal.
cela scena me spome na mojo, na moj prihod v neznano deželo, kamor sem šla samo zaradi nje, na njen nasmeh, njene oči in njene poljube.
živce sem nekje v trebuhu čutila že ob zadnjem preletu letališča, ko sem si skozi okno ogledovala mesto nizkih kamnitih hiš, peščenih travnikov in čudnih pikajočih dreves.
spravijo nas z letala, ob ograji peljejo do terminala, mimo ljudi čakajočih svojo prtljago, popravim si nahrbtnik, spravim potni list v žep, stopim mimo vseh uradnih oseb, “ne, nič za prijavit, samo nervozo.”, pred mano je hodila ženska, ki je nekako zasedla celotno širino hodnika, ali pa se mi je samo zdelo, ker sem v vidnem polju imela samo vrata z velikim napisom EXIT.. odprejo se zadnja vrata in pred sabo zagledam letališče.
ne vem, kaj sem pričakovala, ampak ziher malo več ljudi. v skrajnem levem kotu ena trgovinca z zdolgočasenim prodajalcem, par surferjev z opremo in ravno prižgem telefon, da vprašam, kje je, ko nekje z desne zaslišim kričanje, smeh, zvok hitrih stopinj in potem vidim njo, ki teče proti meni. nasmeh sva imeli od enga ušesa do druzga, sekunde so se zdele kot minute, laufaj malo hitreje!, in ko mi končno pade v objem, priznam, sem imela knedl v grlu. objem dolg veliko veliko minut.
priznam, občutek, ki ga pogrešam.
iz mazohizma me spravi trenutek, ko skozi vrata pride malo starejši moški, indijskega videza, in proti njemu se vsuje plaz moških in žensk srednjih let in otrok z baloni.
dam roko v ogenj, da so imeli zraven tudi tupperware naan kruha.