zadnjih par tednov je bilo zanimivih.
na šihtu so rekli, da me tam ne rabijo več (rabi kdo grafičnega dizajnerja, ki se bolj vidi v web in app zadevah, kokr v printu? holla.), frendica se je preselila na vrh evrope in pri razočaranjih je moj prvi instinkt, da dam to na stran, se delam, kot da je vse vredu in se ga grem ulit.
vsakmu svoje, i guess.
kar nisem misla, da se bo zgodilo, je to, da bom prestavla svojo leno rit.
ne, nisem šlank, nikol bla. ja, imam nekaj kondicije, ampak popolnoma nič zavidljivga. in ne, ni (še) problem najdet cote v trgovinah, čeprav mogoče ne v zari, ampak tam mi itak nič ni vsec. do zdaj v lajfu mi je šlo kar dobro pri izogibanju se rekreaciji, če odštejemo občasne sprehode do centra ljubljane, za kar sem si potem še vsaj naslednja dva tedna dajala dnevne komplimente in pokale.
kar pa reeeees nisem vedla je to, da bom nekomu celo plačala, da me pretepe 2x na teden.
zadevi se reče shapeboxing in za to sem prvič slišala pred letom in pol (se mi zdi), ko je dobra frendica začela noret o eni tamari s fantastičnim hrbtom, ki izgleda čudovito medtem ko te pretepa. aja, pa kao da se rekreiraš med tem mučenjem, kar je dodatn bonus.
kaj? rekreiranjem medtem ko nimaš ravno filinga, da se rekreiraš? super! daj mi to!
zakaj super? ker imam že do same besede rekreiranje odpor. jbg, the fat kid in gym class je dobila svojo dozo poniževanja in to se te drži, pa če priznamo ali ne. also, teka nikoli nisem marala. najverjetneje zato, ker pretečem ravno en krog na stadionu in potem vložim prijavo za invalidsko zavarovanje. hoja v hribe tudi ni zame, ker me prospekt božanskega pogleda ne rajca, zakaj pa imamo google images? plus, veliko raje grem peš do maribora, kot v hrib. včasih sem se ukvarjala s karatejem, prišla kar daleč in odnehala. nekje je bila še košarka, ki mi še vedno gre, odbojko obožujem, ampak vse sem slej ali prej nehala, ker sem preprosto preveč lena. ja, tudi v fitnes sem se že parkrat prijavila in našla miljon izgovorov, zakaj tisti dan ne morem it. od klasičnega “gleženj me boli”, do kao opravičljivga “aaaa menstra, a veš, safr!”, preko banalnega “pa če je na drugi strani mesta” in do “sneg!”. vse sem že uporabla. ne tolko na drugih, kot na sebi. sebi najboljše lažemo in še hitreje si vse odpustimo.
torej, kaj je shapeboxing?
na njihovi fb strani piše tole “gre za licenčno vadbo, katere smisel je predanost treniranju in borilnim veščinam, kot so tajski boks, kickboks in karate”. torej, boksanje z dodatkom brcanja v sparing partnerja in/ali boksarsko vrečo.
do zdaj sem tam bila ravno 3x. naučil so me osnove, kar je zelo dobro, ker res nočem poškodovat koga okoli oz sebe. čas, ki ga porabim, da si ovijem oni trimetrski povoj, je vedno krajši. malo se mi še vedno blešči od vseh roza zadevc v telovadnici (roza rokavice, roza povoji, roza hlače, roza majce, roza teniske, roza gumice za lase, roza faking vse!), ampak držim pesti, da bodo počasi prišle tudi sotrpinke starejše od 17. moram priznat, da mi je všeč oni občutek na poti domov (pa četudi je zadeva minuto hoje od mojega doma), ko je majca popolnoma prešvicana in ko vem, da bom naslednji dan imela musklfibr med lopaticama.
res je, do zdaj sem bila tam točno 3x in ni nobene garancije, da bom čez pol leta še vedno. ampak glede na mojo zgodovino je že to nekaj in dajmo držat pesti, da se me bo še nekaj časa držalo.
vsaj zelo lepo bi bilo, če bi se me, ker sem pravkar naročila lastne boksarske rokavice in teh res nočem naslednji mesec prodajat na bolhi.
ps- post ni mišlen kot reklama za tamaro ali shapeboxing, ampak če nekomu rata mene v shape zboxat, potem si zaslužijo vso reklamo, ki jo lahko dobijo.

včeraj me je skoraj kap, ko je rekla, da se je v moji postli dol dala … in to NE z mano!
dajmo malo razmislit o tem.
čisto malo. kako? kdaj? s kom? … ne, črtaj to, nočem vedet. *da prsta v ušesa, “lalalalala”*
kako lahko na moooooji postli seksaš in to ne z mano? če pa … pa če je moja postla! MOJA!
potem je seveda pogledala v tla, rekla “pa ne, sej ne”, verjel ji ni nihče, jaz sem pa poskusila zadevo zbrisat iz spomina. (zelo neučinkovito.)
vprašanje:
zakaj smo tok posesivni do svoje postle? ker resnično nimam nič proti, če se da dol na mojem kuhinjskem pultu. ja, bom fouš in ja, bom lubosumna, ampak ji bom dala tud high five. (pol ko bom dezinficirala pult, seveda.)
tud proti tlom nimam nič, lahko tudi v moji bani ali na fotelju na balkonu (čeprav tam je treba mal pazit, sosedi so radi na svojih balkonih), samo postlo mi pa pustite pri miru. ker… ker.. je moja postla! MOJA! rada imam to škripajočo zadevo že odkar je bila mala (aka samo podn z jogijem), tud puberteto sma dale skoz, zdej je pa odrasla (celo ima nek okvir) in ko dobi še tiste čisto prave letvice, bo najboljša postla na svetu.
enivej, na tej postli se jst dol dajem. JST! jst s še eno ženo, priporočljivo. ne “frendica in neka xy oseba, ki je po možnosti še tip in tipi imajo navado izločat neke zadeve in ewwwoumajgad!” … a lahko ne?
(če pa že moraš, če se v tistem navalu strasti ne morta prestavt nekam drugam, dajva se zmenit, da mi nikol ne poveš in opereš posteljino. sploh rjuho. oz kupi mi novo, tisto pa zažgi.)
aja, če bi se jst v neki tuji postli dol dala?
pfft.
itak.
 
ps- vsi klicaji v objavi so popolnoma upravičeni.

prejšni dan mi pravi o svojih “problemih” (tisti sladki problemi določenih, ko si žena in izgledaš, em, seksi) in omeni še svojo teorijo o lojtrah.
da, o lojtrah. ne govorim o hashtagu, ampak o lestvi, o preprostem orodju, ki nam pomaga dosežt nekaj na vrhu omare ali zamenjat žarnico.
no, če to jemljemo dobesedno. v prenesem pomenu pa je lojtra lahko tudi lestvica. na višji stopnički kot si, višje, em, si. oziroma, višje rangiraš, več imaš šans za nekaj, karkoli.
pravi namreč, da se moški in ženske medsebojno ocenjujemo in rangiramo z “lojtrami”. vsaj kar se seksa in pozornosti tiče, pri zadevah srca lahko zraven dodamo še par baterij, znakov za izhod in gondolo s panoramsko streho na povratni vožnji v dolino.
torej, tipi naj bi imeli samo eno, medtem ko imamo žene dve.
tipi punce, katere (s)poznajo, rangirajo samo po stopničkah te ene in iste lojtre, “kako zelo mi je do tega, da bi jo podrl”.
žene pa kao da imamo dve, “ja, dala bi ga dol” in “midva bova vedno samo kolega, to ti poskušam dopovedat, daj me začni prosim poslušat”.
in ko tip enkrat pristane na tej slednji, ni šanse nobene, da pride nazaj na prvo. v bistvu nikoli več ne pridi niti blizu. (no, spet odvisno od situacije. ker nič ni belo in črno, sivega prostora je več kot sahare.)
s teorijo zarote se sicer strinjam, ampak je čisto strejt teorija, zato bi dodala še lezbično varianto: jst imam še tretjo lojtro. lojtra, na kateri so punce, ki (vsaj v moji glavi in določene tudi IRL) migrirajo z ene lojtre na drugo, odvisno od dneva in moje trenutne zatreskanosti, in zakaj bi prostor zasedale na eni in delale gužvo, če pa so lahko kar na tej tretji, sej nama obema tko najbolj paše, pa če prizna ali ne.
in če sem čisto iskrena, 90% vas je na te.
*slow wink*.
aja, ta frendica? trdno zasidrana na levi lojtri, po lastni odločitvi.
se mi zdi.
mogoče.
ja?
najverjetneje.
če bo ona tko rekla.
mhm.