>nujni opravki so me danes iz postelje spravli ze nekaj po 10. uri, kar je zame za soboto izredno zgodaj. ampak, ce je treba, je pac treba. ko sem se skobacala iz postelje sem se se nekaj pritozevala (spanec ni tako dober padel, kot bi bil mogel), ko pa sem stopila skozi vhodnja vrata me je slaba volja minila.
danes je izgleda bil v coimbri, temu ob vikendih dolgocasnem mestu, poseben dan. dan nekega marketa. ulica, ki povezuje drugi najbolj znani trg (praça 8 de maio) in tisti ta najbolj pomembno tocko mesta (portagem), je bila polna ljudi v narodnih nosah, vse je bilo prepolno taksnih in drugacnih rastlin (zelenjava in roze so prevladovale) in mnozice turistov so se, skupaj z nami neosvescnimi domacini, cudile kaj se dogaja v tem, drugace extremno zaspanem, mestu.

z zvocnikov je odmevala jazz glasba, med turisti so se mesali domacini v euro 2008 majicah (tekma s turcijo je sicer sele ob 20h, ampak to se ne pomeni, da ne morejo kar zajle zaceti s festo!), obcina je imela na pca 8maio neko prireditev s skupino bobnarjev, in kasneje se jim je na tej isti, ze itaq prepolni, ulici pridruzil se mali dixieland band, ki je s svojim igranjem delal reklamo za dixieland festival naslednji vikend.

skratka, danes mi je bilo prvic po zelo dolgem casu kul vstat pred opoldnevom, jet na jutranji kofe (ali dva) in v pomirjajocem hrupu prebrat vcerajsni casopis.

..in ja, jutri lahko vajo ponovimo.

>prejsn dan sem neki omenjala gmail, pa ga dajmo se danes.
od vceraj so nam namrec dali na voljo

>poznate oni filing, ko ze cel dan niste nc pojedl, ampak je vremo tko fenomenalno, da je NUJNO POTREBNO jet v bliznji kafic na pivo..ali dva.. ali tri? ker ce ne grete se bo svet podru?
kaj pa oni filing, ko je res, ampak cist zares!!, zivljenskega pomena se eno pivo narocit, ker se je za sosednjo mizo vsedla ena zelo kjut puncika?
aja, da sploh ne omenjam onga ta tretjega filinga, ko vas zacne tko mal glava bolet, in se vam besede mal zacnejo pecljat, in vam po glavi gre ona, ki se ne javi na telefon, tudi ce ste ze trikrat poklical..
no, so vam znani ti filingi?
ja?
kul.
potem pa je spljoh isensl, da prides zajle sem. roko bi ti dala na tilnik.

>..ful na glas se da komad “entre dos tierras” (heroes del silencio, se nazaj naslonit na stolu in upat, da bo vprasanje “zakaj mi je blo treba tega?” slo mim hiter.

updejt: men ono ni pomagalo. probajmo komad “to mega therion” (save as..) skupine therion.

>cisto vedno se mi zgodi, da ko grem na obisk pod alpe, da pridem potem nazaj v tale drugi dom s kaksno stvarjo prevec ali kaksno premalo. (to govorim o stvareh ze oblect, da se razumemo.)
tokrat sem nazaj prisla s tremi pari nogavic extra in 2 hlacami premalo. kje je to ostalo ne vem. posebnost teh nogavic je ta, da so tiste, ki imajo gori napisano dan tedna. (na mojih pise torek, sreda in cetrtek.) vsi jih ze poznamo, vsem se zdijo kul. kar priznajte.

sedaj pa imam problem. danes je cetrtek in ne najdem ene nogavice. ce si dam gor eno sreda nogavico, a bo potem tista noga mislala, da imamo sredo in ne cetrtek?!

>a se vam zadnje dni slucajno dogaja, da se vam po vpisu v gmail ona “Loading..” stran ne odpelje naprej in vas ne spusti v inbox, ce ne kliknete na ono staro dolgocasno html verzijo?
no, to se je men dogajal na vseh treh instaliranih browserjih. vem, ziher je nekje neka komplikacija z necim, ampak jst ne vem kaj bi to blo. ne najdem nic tazga, kar bi lahka blo temu krivo.

ampak, izgleda le nisem sama s tem problem, in gmail je dal fenomenalno resitev.
namest, da grete na normaln http://mail.google.com, pejte semle https://mail.google.com. vidte ono malo razlikico? tistale S resi vse tezave!

prosim, prosim.

>kot vsaka prava komp skatla, tudi ta moja sposojena je na tleh. pod mizo. in kot vsaka prava stara komp skatla, ima tudi ta vse stekerja zadaj. na zadnji strani. tam cist bliz stene.

dajmo mal matematike ponovit.
jaz sedim na stolu, recimo da imam usesa priblizno 1m od tal. steker za slusalke je od moje glave oddaljen, ko pac sedim normalno na stolu in ne klecim pod mizo, priblizno 60cm. to jest, po horizontali.
kabel mojih slusalk je dolg 1m.

ce se zaj gremo pitagorov izrek, kjer je “a” oddaljenost mojih uses od tleh, in “b” oddaljenost stekerja direkt po horizontali, pa recimo da damo od a ene 10cm stran, ker steker pac ni cist na tleh..
vidmo, da je moj kabel (=c) prekratki za 8cm. in ker zarad mize kabel ne more jet direkt po horizontali do stekerja, je prekratek za cca 18cm.
tocno zarad tega sem si v bliznji kitajski trgovini kupla 3m dolgi podaljsek.

>kot imam vsako leto navado, kupljene so v bliznji kitajski trgovini za 2.50€, enkrat sredi avgusta bodo dobile druzbo (tokrat crne), olepsane so z brazilsko zastavo in za optimalno dozivetje se bom delala, da sem nekje tamo malo juznije, ko jih bom imela na nogah.

>ko se proti veceru spravlam na tistih 20min hoje na drugo stran mesta imam cisto vedno v usesih slusalke mp3 plejerja. hodit brez muske mi nekok ne ratuje najbolje. tudi, ko grem iz sluzbe domov, in imam le bogih 10min pred mano si dam najprej slusalke gor in sele potem se odpravim. tiste 4 pesmi (ali vec, odvisno kolko sem in the mood za preskakovanje dolocenih prevec sentimentalnih pesmi) so totalni life saverji. nihce me ne pride prosit za denar, nihce mi noce nic prodat in kletje folka, ker se pac morjo sredi tiste najbolj ozke ulicice ustavit in predebatirat zadnjih 6 mescov z daljno sestricno, je tako zelo lazje. pa ceprav samo v glavi. vse zveni malo drugace (in malo bolj glasno) ko ti v glavi odmevajo komadi katerih besedila znam ze itaq na pamet.
in velikokrat se mi je zgodilo, da se mi je tocno pred vhodnimi vrati bloka st. 8 odvrtel komad michaela bubléja “me and mrs. jones”. mp3 imam vedno nastiman na shuffle play, tako da tu zraven nimam jaz nic. pesem je sicer priredba komada iz leta 1972 (billy paul, “360 degrees of billy paul”), ki je dobila ze toliko priredb, da tudi wikipedija ne bi mogla vseh nastet.

je pa lepa pesem, tako da se ne pritozujem. majklova verzija spodaj.

>vceraj sem se odpravla v stacuno fnac na koncert skupine couple coffee. o tem bendu mi je bilo povedano kar nekaj dobrega, tudi myspace plejer je zaigral dokaj fajno glasbo.. a izgleda to nista predpogoja za dober koncert.
zena je izgleda kot da je pojedla vsaj 8 ekstazijev, vsake tolko je v svoj performans vrgla pogovor s familijo (oz. “mizo mam”, kakor jih je ona poimenovala), neke cudne gibe in skoraj tekmovanje z igralcem bas kitare v tem, kdo bo hitrej prisu do konca pesmi. seveda brez obzira na ostala dva clana zasedbe.
pesmi so bile… zanimive. pardon, to je vse kar lahko recem. celi teden sem se basala s komadi bossa nove (stil, ki naj bi igrali oni) in ono vceraj ni bilo to. niti priblizno. okej, ajde, mogoce dve pesmi. od ene desetih!

upam, da “imeti extremno slab dan” ni pravilo za fnac koncerte, ker se jim bom drugace izogibala kot hudic kriza.