>moja začne z delom največkrat ob 10h, a se pred odhodom v 30km oddaljeno vasico (kjer je služba), s sodelavkami dobijo na jutranjem kofeju že ob 9h. tako prepričajo, kar imajo, in pridejo v službo malo pred deseto.
največkrat grem zjutraj z njo do centra mesta, ker se mi (če spim naprej) al ne da hodit ali pa nimam vozovnice za bus. če pa že ostanem, imam navado pogledat punkt 12 na rtlu. i are sucker za katja burkard. ja, tud če je blont! vsake tolko pa mi ‘rata’ videt tudi par minut oliver geissen showa.

a kdo gleda to? a to sploh še snemajo al skoz vrtijo ene in iste?! ker zadnje tedne imajo na sporedu samo eno temo – teste očetovstva. in vedno je ista zgodba: neka 15-letnica se daje dol na veliko, itaq še nikoli ni slišala za kondom (tipi niso nič boljši!), zanosi (a dej no?!) in potem se sprašuje, kdo je foter. seveda zaj noben noče imet nič z njo, ker se njej ne gre tolko za ugotovit, kdo je foter, njej se gre za podporo. takrat priskoči na pomoč The Great Oli!
po pravilu me nekje pri polovici prve srcetrgajoče zgodbe mine in ugasnem tv.
ni ga čez brezplačen test in par minut na nacionalni televiziji. (ampak ti da mislit kolko mora bit takšnih situacij v nemčiji, če lahko ima nove goste za vsako takšno oddajo!)

>1. kava
jp, to tud mene ubija. sicer je kofe tukaj 50c, maximalno 1€ (zvečer, ob reki), ampak se vseeno nabere. recimo, da je 260 delovnih dni, kar je samo za kavo 260€ na leto!

2. cigareti
hvala bogu, da ne kadim, ker tole bi me pokopalo. ali pa bi prenehala kadit, ker si ne jih ne bi mogla privoščit, hehe.

3. alkohol
pivo je 1.20€, in itaq, da se nikoli ne spije samo en. sicer ne grem ven vsak dan, ampak enkrat do dvakrat na teden pa. in kljub temu, da se ga nekok ne ulivam vse vikende, me tole vseeno stane približno 144€ na leto. če se slučajno spravim pit kajpirinjo pa itaq bankrotiram.

4. ustekleničena voda
tole sicer kupuje samo moja, jaz ne mislim plačevat za nekaj kar že itaq plačam vsaka dva mesca na računu za vodo!

5. manikura/pedikura
recimo, da pride manikura 20€ in če bi si to privoščla vsak teden bi porabila več kot 1000€! hvala bogu, da si nohte urejam kar sama, hehe.

6. pranje avta
ravno prejšni teden sma se spet spravle njen avto spucat. 4€ za pranje, in dva žetona po 50c. torej, 5€ vsak mesec, 60€ na leto. (izgleda je pranje v coimbri poceni.)

7. kosila/večerje/zajtrki/tapas v restavracijah
sicer ne grema velikokrat ven (glede na to, da sem na tesnem z denarjem, ne mislim takole zapravljat.) ampak ponavadi pride 10€ na osebo (vključena samo ena pijača). ko gre moja na večerje s kolegi plača tudi do 30€. ni šans. večerja enkrat mesečno bi me prišla 120€, enkrat tedensko pa okrog 520€.

8. prigrizki iz avtomatov
večina teh prihrizkov je okoli 1€ (ne štejemo veliko predraga letališča), tako da vas dnevni nakup le-teh v enem letu pride okoli 260€. če istočasno kupite še kava, se strošek podvoji.

9. obresti na kreditnih karticah
nakupovanje s kreditnimi karticami je sicer priročno in hitro, a največkrat vam dodajo še stroške storitve. 10€ tu, 2.5€ tam, na koncu leta se vam lahko kar nabere. če s kreditno odplačujete nekaj na obroke vas lahko obresti stanejo tisoče evrov in odplačevali jih boste kar nekaj časa.

10. neuporabljene članarine
še ena, ki ne velja zame a sem vseeno vedno broke. moja ima vsak mesec plačano 30€ za jogo, dvakrat tedensko, na katero pa gre v mesecu ravno 3x. tako izgubi vsaj polovico, kar prinese 180€.

>preden si grem naredit jutranji kafe naj vam samo povem, kaj sem včeraj prebrala v časopisu.
najdražja kava na svetu je v odpadkih (beri: dreka) neke določene opice (read updejt). šalčka tega kofeja vas bo stala malo več kot $50 (pol kile stane okoli $600), in na leto pridobijo le okoli 250kg. ta določena opica namreč poje kavna zrna, jih kao prebavi (kjer dobijo ta svoj poseben okus?) in katere kasneje poberejo ven iz odpadkov.
one coffee i dont mind not trying. vi pa si jo lahko kupite tukaj.

ah! to sem prebrala v članku, kjer so nam omenli tudi tisti sir iz sardinije, ki je poln malih belih črvov. ki jih ljudje pojejo.

/me is throwing up..

updejt: trick me je ‘popravo’, da je tista žival v resnici azijska mačka, in ne opica. okej, opica je mogoče mal narobe, ampak mačka pa tud ni! tak!

>tale pdf imam že kar nekaj časa na namizju, a do danes se nikakor nisem mogla spravit k temu, da o njem napišem tudi post. (kaj šele, da bi si ga sprintala in nalepla na steno!)
ni tolko za pisat post o pdfju, ker ta je kar je in tu ni kaj za povedat. imam pa svoje mnenje (in je podobnu mnenju mnogih freelancerjev) o stvari proti kateri je ta pdf nastrojen.

kaj to je?
pred nekaj časa se je na dizajn sceni pojavila nova beseda. sicer je ziher obstajala že prej, ampak izgleda je takrat postala že ornk podobna kugi. gre se za besedo “spec”. to je krajše za “speculative“, kar v našem jeziku pomeni tole: hipotetični klient (večinoma najden na online forumih) vam reče, da rabi nek nov dizajn. vse skupaj je lahko tudi del tekmovanja, a la “rabimo nov logo za našo super duper stran!” edini, ki s tem profitirajo, so organizatorji teh tekmovanj. največkrat so to velike tvrdke, ki potem dizajn izberejo na podlagi “tanajtalepši”.
večina dizajnerjev, ki se prijavijo na takšna “hitra” (najpogosteje do konca istega dneva) tekmovanja si največkrat ne bodo šli prebrat tisti fine print. kdo ima čas za branje pet strani texta, če pa z vsako minuto izgubijo priložnost za tistih extra 60€?! kar ne vedo, je da s sodelovanjem v takšnih tekmovanjih izgubijo pravico do svojega dizajna, katerega lahko kasneje organizatorji uporabljajo po mili volji, brez kakršnih koli skrbi.

včasih se zgodi, da tega hipotetičnega klienta tvoj portfolio (če ti ga sploh uspe poslat, ker jih itaq ne zanima) kao ni prepričal in želi videt kako bi ti preuredil neko stran. poprosi te tudi za tvojo okvirno ceno za ta projekt. ti narediš vse v roku, pošlješ mock-up strani in ponudbo. odgovor tvojega hipotetičnega klienta je negativen, ker si kao predrag. recimo, da tudi naknadna pogajanja (nekateri se bomo pogajal za ceno, nekateri ne) ne uspejo, tako da vse skupaj ostane pri ponudbi.
čez nekaj časa vidiš prenovljeno stran in je – a res presenetljivo? – zelo podobna tistemu tvojemu mock-upu. zelo zelo zelo. recimo, da so malo spremenili barve. ali mogoče font besedila. možno tudi, da so bili tolko, da so par stvari izpustili.
čeprav se vsi strinjamo, da lahko dve osebi imata iste ideje, ampak TAKO istih pa spet ne.
in to je “spec”. ti imaš idejo in narediš zasnovo strani, ‘klient’ se odloči, da vse skupaj stane preveč in potem najde nekoga, ki mu isti dizajn naredi izredno poceni (ali mogoče celo zastonj). tvoja ideja ima sedaj ime nekoga drugega, in ti se lahko za celim projektom obrišeš pod nosom.

in kaj lahko ti narediš proti temu?
sicer zveni kot kao lahek zaslužek, če se prijaviš na ta online dela, a najprej je potrebno uredit poslovne zadeve! če ti hipotetičn klient reče, da ti bo plačal PO dobljenem dizajnu imaš dve možnosti: a) mu verjameš in riskiraš, da nikoli več ne slišiš od te osebe (kljub temu, da bo mogoče tvoj dizajn veselo uporabljal). ali b) pred začetkom tvojega dela se podpiše neka pogodba. če klient izbere in uporabi tvoj dizaj ti plača neko določeno vsoto. v primeru, da se klientu tvoje delo ne dopade (se zgodi) mu ni potrebno plačat. itaq. lahko se uporabi tudi ti “kill fee“, kar je skoraj nekaj takšnega kot “cancellation fee”. če nekje sredi projekta pride do težav, tašnih ali drugačnih (klientu zmanjka denarja, skenslajo projekt, ni časa, itd itd), ti klient pred začetkom tvojega dela nakaže nek % cene, in ostalo po dokončanju dizajna. (v tem primeru se vidita resnost tebe in klienta.)

kakorkoli že – pazite nase. na svetu je veliko morskih pesov. (in preberite si vse na strani no-spec.com)

>danes zjutraj me je med pitjem kofeja prijela zelo čudna želja, da inštaliram itunes. ne vem zakaj mi je blo tega treba, ampak če ellen ne pride k meni, bom pač jaz mogla k njej. in njenemu podcastu. če bo podcast še za plačat jo bom tepla za ves sranje, ki ga moram zajle delat!

imela sem namreč skrekano verzijo quicktime-a (itaq) in itunes pride v paketu z novejšo verzijo le-tega. brez se ne da dobit. butli od jabolka. zoprna stvar pri skrekanih stvareh je to, da jih potem originalni inštalerji ne morjo dol spravit. vedno je nekje nek haklc. najprej sem se spravla ročno zbrisat vse registre (kar sicer ni dobra ideja, ker mi system restore ne dela, vseen kolkrat vklopim ta service), kar tudi ni pomagalo. oba inštalerja, tako itunes kot qt, sta se ustavla nekje in mi sporočila, da se naj pomenim z nekim apple tehnikom.
nekje drugje so predlagali dol potegnat ccleaner, ki mi je sicer od nekje sprostil malo manj kot 2gb (najlepša hvala!), a qt je bil tudi zanjga prevelki problem.
in potem naletim na windows install clean up. in presto, dela! sicer mi je blo povedano, da si lahko s tem programčkom totalno zjebem komp in da bi mogoče mogla na novo naložit programe, ampak do sedaj še ni bilo nobenih bsod.
i win!

ko mi je končno uspelo inštalirat še itunes mi je seveda bilo potrebno importirat vse mp3je. kmalu sem ugotovila, da mi ni ‘dovoljeno’ gledat uni fancy album art carousel, ker nimam kreditne za itunes account. kar me ne moti veliko, ker itunes store sploh ne obstaja na portugalskem. zato sem začela iskat po kakršnem koli pluginu ali programčku za itunes, da bi mi brez itunes store dol potegnal album art. recimo iz amazona ali google images. najdla sem jih kar nekaj, vsi so izgledali fenomenalno, in vsi so imeli isto napako – ne obstajajo za moje predrage win xp!
potem pa se je kočno (nekje na četrti strani guglovih rezultatov) našel en mičkeni programček imenovan itunes art importer (logično, a ne?). album art najde na amazonu (ni sicer fenomenalna rešitev ampak bolje išta nego ništa), določite lahko tudi število strani, ki jih pogleda na amazonu. malo sicer traja če je označenih več kot 10 pesmi (kar bo trajalo pri 12gb velki zbirki pesmi), ampak bomo dali laufat čez noč in naslednji dan prečekirali (vsake tolko ne najde, ker je naslov albuma za eno črko drugačn).

rejoyce. neki nouga ste zvedl. ni za kaj, zato sem tukaj.

>ko grema z mojo na počitnice bom moj komp pustila pri E. njenega so ji namreč ukradli iz sobe v tretjem nadstropju in z zaprtimi okni!
na njeni stavbi prenavljajo fasado, in nekako se je tat spravil proti večeru po tistih gradbenih odrih plezat, brez da bi kdo kaj videl. laž. soseda iz drugega nadstropja naj bi videla nekoga iti dol po odrih in v sosednjo stavbo. ker okno ni bilo razbito policija kao ne more nič. k sosedom tudi ne morejo it gledat, ker kao nimajo razloga. njen primer pride v obdelavo šele čez tri mesece in ko bo takrat soseda povedala, da je kao nekoga vidla, šele takrat bodo šli jim na vrata potrkat. kolk se gremo stavit, da kompa takrat že zdavnaj ne bo tam? tolko o portugalski policiji.

enivej.
torej, vse kar je na mojem kompu bo E lahko videla. do tega pa mi nekok ni. saj ne, da skrivam skeletone po digitalnih omarah, ampak nekaj pa bi le zadržala zame. vem, lahko bi naredla še enga userja, ampak s temi userji sem še vedno imela probleme (nekateri programi se odločijo, da nočejo reagirat na userje, ki nimajo administrativnih pravic), zato je to out. lahko bi vse taaaakšne zadeve dol zmetala ampak za en teden počitnic je to tudi preveč dela. in dvd mi še vedno ne deluje, tako da je to že po tehnični plati out, če se že lenoba ne upošteva.
rešitev? dirlock. mičken freeware programček (140kb), s katerim si lahko folderje zaklenete z geslom, lahko jih celo skrijete. sicer je podprt samo ntfs, tako da si morate za fat32 poiskat kaj drugega.
(če pozna kdo podoben isto easy programček a za ntfs in fat32, se priporočam!)

>sicer sem nameravala pisat o mojem fenomenalnem življenju, kako mi gre vse super od rok (beri: miške), da nimam najmanjšega problema, da je vse tako oh in sploh, da je že brezveze…

ampak veliko raje vam dam link do res dobro napisanega članka s strani design observer o vsem znani pesmi “river deep mountain high”.
čeprav sem vedla, da je pesem sproduciral phil spector, a da sta jo tina in ike kasneje izdala v svoji verziji, to mi je pa novo. še posebej, ker se imam za kao oboževalko tine, a njune verzije res še nisem slišala do danes!
in tudi če je ne bi bila, spectorjeva verzija je veliko bolj “poslušna”. to nam je pokazala tudi tina na koncertu v amsterdamu, leta 1996 (na enem izmed zadnjih posnetkov super klaviaturista kennyja moora).

torej, članek o divi soula (če ne štejemo arethe franklin, diane ross, gladys knight, patti la belle, itd.), nastanku legendarne pesmi in dve verziji te pesmi v video formatu.

ps- še vedno se tepem, ker nisem šla na njen koncert v zagreb!

>spadam med tiste ljudi, ki zjutraj (no, ko se zbudim) ne funkcionirajo pred prvo šalco kofeja. in to mislim ŠALCO, ne tisti izgovor od šalčke, ki jo človek dobi ob naročilu expresoja. expresote itaq ne pijem rada, ker.. ja no, kaj naj s tistim špukecom kofeja?! kofe tudi zelo nerada pijem stoje. saj ne pravim, da imam neko svojo proceduro, sploh ne. ampak stoje, ob šanku!, je pa ne nameravam pit. moja mi potem reče, da se stoje kofe spije hitreje, ker se pač vsem mudi nekam. bollocks! če imaš čas, da spiješ kofe, potem imaš čas tudi se usest in tišina.

da vam pomagam z bralnim materialom (nasveti, spoznanja, itd.), medtem ko sanjate o novem kofeju:
– nikoli ne izpustite dneva! končalo se bo slabo za vas in za ljudi okoli vas.
– prenehanje pit kofeja je za luzerje.
– nikoli nimate ‘samo enga’ kofeja.
– po peti šalci gre čas veliko počasneje. a so res minile samo 3 sekunde?!
– na dober kofe se splača počakat.
– sreča v življenju brez kofeja je laž!
– nikoli ne ogovorite pivca kofeja pred prvim kofejom. ne bo lepa slika.
– vroča kava, mlačna kava, mrzla kava. vseeno, glavno, da ima kofein.
– no daj, izzivam te, dotakni se moje šalce. bo zadnja stvar, ki jo boš naredu.
– instant kofe je delo hudiča. izogibajte se ji.
– nikoli ne zavrni zastonj kofeja.

in zadnji biser:
– kofe je veliko bolj okusna iz tvoje priljubljene šalce.

kako je ta zadnji resničen, ej!
na portugalsko sem si iz slovenije prinesla eno izmed mojih dveh priljubljenih šalc. tisto, ki sem pustila doma, se moji sploh ne dotaknejo. so dobro naučeni, a ne? plus, vedo, da če se kaj zgodi tisti šalci (prinešena iz brazilije!) bodo letele glave! ta, ki jo imam tukaj, je v stanovanju moje. ko sem bila v sloveniji mi je enkrat poslala msg z opravičilom, da je uporabla mojo (ker je pač svojo imela umazano in se ji je ni dalo umit).
se še odločam, če ji oprostim.

>ker moji v horoskopu piše, da si mora danes privoščit extremno romantično večerjo (kdo to piše?! pa zakaj ne študirajo tudi na boljše polovice in stres, ki pride s takšno trditvijo?!), se je odločla, da me pelje na pico. tolko o romantiki.

ampak, kasneje se odpravljama tudi na zastonj koncert brazilskega pevca (v prostem času tudi ministra za kulturo brazilije) gilberta gil, ki bo nastopal v alcobaçi na lokalnem festivalu v samostanu, točno en mesec po izboru le-tega kot eno izmed sedmih čudes portugalske. ta koncert je sicer eden izmed postankov na njegovi turneji “banda larga“, kar lahko prevedemo kot “širokopasovni internet” (resno, ne zezam!).
na zelo kjut urejeni strani turneje si lahko zdaunloudate tudi kar nekaj live posnetkov te turneje. moj najljubši komad je trenutno pesem “aquele abraço”, ki ga lahko poslušate tudi po skoku. na njegovi uradni strani pa lahko poslušate čisto vsako njegovo pesem izdano do sedaj!
hudiča, takšne artiste rabimo!

aquele abraço

>prejle sem odprla hladilnik in ponovno me je presenetlo kako prekleto prazen je! sedaj, ko sta se dve sostanovalki izselile (in novih še ni), in ko sta ostali dve šle na počitnice čez poletje, sem jaz edina, ki ima karkoli v hladilniku. kot prave gospodinje so namreč celega izpraznale in ‘odtalile’ že enkrat konec julija.
glede na to, da sem edina v tej bajti do konec avgusta in da večino časa itaq preživim v stanovanju moje, je tale ‘moj’ hladilnik… milo rečeno… obran do kosti!

trenutno se na sliki bahajo 4 jajca, dijon zenf, paradižnikova mezga, tetrapak mleka, odprta konzerva fižola, dva paradižnika, odprta konzerva mini hrenovk, par rezin mortadele in kozarec majoneze.
ah, lepota.