>ker med samo trgatvijo ni bilo priložnosti ali časa za slikat okolico, vam lahko postrežem samo s parimi slikami “kar tako med tednom” in nekaj z zadnjega dne.
mi je pa zelo žal, da mi ni uspelo naredit dve specifični sliki:
1) ko smo prišli so bili bližnji hribovi polni belih pik = kombijev, ki so prevažali delavce na delo in domov;
2) na naš zadnji dan je bilo vidnih samo še par teh kombijev.
verjamite, kontrast je bil ZELO viden.

>ker se mi zelo dopade komad “puxa la” skupine philharmonica weed sem si ga seveda hotela potegnat z neta. ampak tako albuma kot pesmi ni za dobit na mojih serverjih, portugalskih pa ne najdem, zato je bilo potrebno malo hackanja.

tale hack je sicer že iz leta 2005 ampak še vedno deluje.
najprej odprite standalone player omiljene skupine. spraznite cache vašega browserja, ponovno naložite stran playerja, z beležnico odprite xml datoteko, ki jo ustvari player v cache folderju, najdite urlje mp3jev, skopirajte v browser ali download manager (npr. getright) in ta-taa! mp3ji so vaši.
sicer pravijo, da je kvaliteta stream komada slabša, ampak mislim, da bomo preživeli, a ne?

updejt: pravkar zvedla, da imajo ob 17h koncert v fnacu. yay!

>po utrujajočih 12 dneh sem spet v coimbri. tolko da veste, sedaj se bom veliko bolj spoštljivo obnašala do šampanjca!

odhod iz aguiar da beira (blizu viseu-a) je bil okoli 15h, dva velika kombija in dva karavana. nekaj čez 30 folka. po mnogih postankih za kofe smo naslednji dan za čas kosila (po skoraj 24h!) prispeli v department marne (#51), natančneje v mestece cuisles (link je do satelitskega posnetka mesteca. poglejte si te plantaže in plantaže trt! kar nekaj od teh sem jaz spoznala bolj natančneje kot google maps!).
vstajanje ob 6:35h, hiter zajtrk s presladkano kavo, 5min max do naših dnevnih trt (v teh nasadih nam je bilo potrebno oskubiti le nekaj od desetine vrst, šefe je imel namreč še eno skupino francozov), ob 12:15 domov na kosilo in 45min pauze, ob 13:30 nazaj na trto in konec dneva najkasneje ob 18:30, ko smo se odpravili na večerjo. po večerji so nekateri še ostali pokonci, a mene je po defaultu zmanjkalo že okoli 21h.

zveni zanimivo?
no, če omenim, da smo imeli hrbet-noge-kolena-itd ubijajoči ritem, da so trte bile visoke MAXIMALNO EN jebeni METER, da sem se zadnji dan plazila od grozdja do grozdja po riti, ker je bila trta na takem klancu, in da smo povprečno napolnal okoli 145 gajbic po 45kg grozdja, potem vam je jasno, da me danes boli vse.
parkrat (beri= voč kot 10x) se mi je uspelo tudi urezat s škarjami, trije od teh so bili kar globoki. letošnji šampanjec bo imel zanimiv priokus moje krvi, hehe. (ne pit šampanjca poissonet!) proti koncu mi je postalo jasno, da mogoče bi bilo pametno gor dat rokavico živo oranžne barve. samo tolko, da vidim moje prste in se neham rezat. uspeh! stranski učinek: sedaj imam desno roko, v kateri sem držala škarje in je bila brez rokavice (ker je pač lažje), bolj temno/umazano kot levo (urokavičeno). in ta packarija ne gre dol, vseen kaj probam! limona in nezrelo grozdje nista pomagala, tuširanje in belilo tudi ne. ima kdo kak nasvet?

popoldan potegnem s kamere tudi tistih par slikic, ki mi je uspelo posneti na zadnji dan. zaj si grem pa led dat na levo koleno.

>19 – 21 avgust – iskanje pumpe za samonapihljiv jogi in reševanje šotora sredi noči

na kampiranje sma se začele pripravljat šele par dni pred odhodom, ker so se šele takrat začele njene počitnice. dovolj je povedat, da sma kar par dni iskale pumpo (električno ali ‘na noge’) za, kot sma na dan odhoda čisto slučajno izvedele, SAMONAPIHLJIV jogi. okej, ni jogi, je ena izmed tistih podlog za v šotor, da ne čutiš čisto vsak kamen pod ritjo. in tudi napihnil se ni za 20cm, ampak za hvaležnih 5cm. na koncu dneva se ti 5cm zdijo kot dar boga.

dan pred odhodom je sodelavka moje imela praznovanje bdaya, ki smo ga po večerji in torti z velikansko plastično muho podaljšali še v irish pubu ob reki mondego. nismo ostali dolgo, a dovolj da se je odhod v življenje kampiranja zavlekel do poldneva (planirano je bilo najkasneje ob 10h, če se prav spomnim). šotor, zgoraj omenjeni jogi, spalke, dva plinska gorilca, nekaj hrane v piksnah, wc papir, moj mali nahrbtnik (zraven sem vzela samo puno majc, ene dolge hlače, čevlje, mikico, toaletne stvari in eno velko brisačo.. kaj čem, i travel light), njen poušter in kufer s pecikli. to tako ni kamping-stajl, da mi je bilo smešno. ampak, kakor sma vidle že v prvem kampingu, kufer s pecikli sploh ni extrem.

dan prej sma si nabavle tudi guia de parques de campismo po portugalski, letnik 2006 (2007 je že zmanjkalo) in na avtocesti proti jugozahodni obali iskale kampinge z dobrimi ocenami, ki so istočasno tudi poceni. ker je pač visoka sezona so se vse cene vrtele okoli 3.50€ pax in še enkrat tolko za šotor. mali šotor, seveda. za avto je vedno potrebno plačat extra, tako da sma to opcijo skenslale. tolko stvari pa tudi nisma imele, da jih ne bi mogle v kamping nest same. pa čeprav bi mogle jet dvakrat.

prvi izbrani kamping je bil porto côvo. malo mestece ob atlantiku, mali kamping plac poln prikolic, ki so tam parkirane celo leto in katere so lastniki spremenili v drugi dom. mačke privezane na vrvice, papagaji in druge ptice v svojih kletkah, skoraj tlakovane potke do vhodnih vrat, negovana trava in grmičevje okoli same prikolice, zavese, žari, mobilne tuš kabine, itd itd. skratka, kot mala vikend hiša. s kolesi.
po dolgem čakanju sma končno dobile vodiča do najinga placa (ne vem zakaj so nam dal vodiča, ampak izgleda je to ustaljena praksa, ker je tip kar naprej vodil folk nekam), ki je na prvi pogled izgledal dokaj okej. nekje proti koncu kampinga, blizu wcjev, bara, male trgovinice, umivalnikov za pomivanje posode. skratka, blizu vsega (razen bazena, ampak ga tudi nisma imele namen obiskat), ampak saj daleč tudi nisma mogle bit, ker je ta kamping plac bil dokaj mali.
na začetku klini niso hotli na easy v zemljo, je bila prepolna kamenja. plus, kladivo ni bilo pravo in v bližini ni bilo večjih kamnov za improvizacijo. na koncu nama je le uspelo in prvo noč sma preživele mirno.

plaže v bližini so vse peščene (itaq, drugih tako ali tako nimajo) in vse ob visoki kamniti steni. zelo dobro za sončenje, malo manj za kopanje zaradi vetra. ljudi ni bilo preveč, se je našel prostor brez nog neznancev ob glavi.
mestece samo je zelo malo, enih 10 uličic, polno barov in štantov na ulicah, vse normalne trgovine (z hrano in ne razglednicami, keramičnimi spominki ali podlog za na plažo) so bile seveda zaprte, ker je bila nedelja. kdo razen natakarjev in kuharjev pa še dela na ta dan?

po razpakiranju sma se odpravile na bližnje plaže praia grande (15min peš do plaže in dodatnih 10min sestopanja po neki čudni kamniti potkici do same plaže), jaz sem z oben-ohne strašila portugalski folk (izgleda niso navajeni punc s pobrito glavo, tatuji na rokah in nogah, in pirsingih v bradavicah. who knew?!), moja se je hladila v vodi, jaz pa večinoma časa preživela na plaži z zaprtimi očmi. (da ne bi kdo reku, da sem spala, ker nisem. sem samo zelo globoko razmišljala.) občasno je prišlo do menjave pozicije.

na poti domov sem blizu nekega pobrala lesen zaboj (beri= zimprovizirana miza), na praznem prostoru neke prikolice en večji kamniti tlakovec (beri= podloga za gorilca) in za večerjo je bila veliko-bolj-kot-drugače-okusnejša rižota.

naslednji dan je bil dokaj easy: vstale sma dokaj zgodi, moja je šla po kruh (ki ga ponavadi razprodajo v roku parih urc), jaz naredila kofe, po zajtrku sma spravle skupaj stvari (skupaj z dan prej kupljeno podlogo za plažo za manj kot 2€, ki ni preživela kampiranja) in odšle na naslednjo plažo.

tokrat sma šle do plaže 10min stran z avtom, ki je sicer lepa, majhna (max 50 folka bi pasal nanjo) ampak z veliko preveč vetra. ima pa zelo dober pogled na ilha do pessegueiro.

za večerjo je bil preostali riž in zrezki (ob 15h najdet odprto mesnico je bil čudež, pa čeprav je bil ponedeljek), in klasika – paradižnikova solata. starejša sestra bi bila ponosna name.

veter se je ponoči izkazal kot zelo slab faktor kampiranja. slabo zabiti klini niso pomagali v tragediji. okoli 5h me namreč zbudi moja in pravi, da se bo štor zdaj zdaj podrl. seveda ji nisem verjela, njeno govorjenje skategorizirala nekam v ‘blebletanje nore ženske’ in nadaljevala s spanjem. komolec v rebrah me je zbudil hitreje kot sem pričakovala. in res – ponoči je veter zlomil enega izmed tistih reber tako da sma imele na vrhu šotora špic triglava. moja je šla v paniko, me krivila za vse razen atentata na jfk, z jezo zabijala (hvala bogu za njeno trmo) popoldne kupljene močnejše kline (zakaj sploh dajo tiste pizleke tanke zraven? vsi ja ne kampiramo na urejenih zelenicah, ki v življenju niso videle kamenčka!) in ene pol ure kasneje sma se počasi spravile nazaj v šotor.

naslednji dan sma se na hitro odpravile še na kofe v mestece, poslale kartice, kupile še 4 kline (ziher je ziher!), nakupile sadja na lokalnem trgu in odšle pravac jug, a ka algarve.

drugič: štirje dnevi preživeti v idili in predčasen odhod domov. 5h zjutraj je za naju slaba ura – tokrat so naju pokonci spravili dež, strele in grmenje.

>pred kampiranjem sem si preko interneta naročila zadnjo (iz leta 2003) knjigo ellen degeneres, “the funny thing is..“. če že njenga showa ne morem gledat (ne da se mi tega dol vlečt, in vsak dan popoldne eno oddajo na tvju pogledat bi bil večji užitek kot zvečer tri naenkrat na čarunalniku), potem lahko vsaj njeno knjigo preberem. prvo (iz leta 1996) “my point.. and i do have one” je trenutno v lasti ONE, KI SI NI MOGLA PET MINUT CAJTA VZET, DA BI ŠLE NA KOFE, KO SEM BLA V SLOVENIJI (a ne, Ve?), in mi je ena izmed najbolših knjig. kaj čem, ellen mi je smešna. sicer v knjigi njeno neprestano blebletanje ne ‘zveni’ isto, kot v stand-up rutinah (npr. “here and now“, torrent), ampak je okej.

knjiga me je stala celih 5 eurov in 20 centov, od tega je poštnina 5.19€! upam, da me knjiga pričaka na tleh predsobe (nimamo kaslca, samo luknjo v vhodnih vratih), ko se vrnem iz trganja grozdja v franciji čez dva tedna.

>danes me je zelo nazgravžen zvok (=budilka njenega telefona) zbudil ob 9:30h, na hitro sem spizdila domov in ravnokar dokončala še en poster, ki mora biti v roku dveh ur tudi že sprintan.
kristus pa premaknjeni roki!

jutri opišem malo prejšni teden, ko sma z mojo kampirale na jugu portugalske. omenjene bodo sledeče besedne zveze: veter nama je zlomil eno izmed grben šotora, ob 5h se je ulilo kot iz škafa, ob 9h sma že opravle check-out, pesek imam še vedno v laseh, kljub oben-ohne celi teden mi ni uspelo znebiti se bosanske majice, najbolj zaželjena oseba na plažah je prodajalec krofov (brez marmelade ali kakšne drugačne kreme), ob 1h zjutraj 24.8 sem postala teta (familija je polna devic, hehe) in gps koordinate kravjeka so določile dobitnika poršeja.

>prek msnja mi je pravkar hotla kolegica poslat nek chillout komad. gleda na mojo noč mi je potrebn. 8mb je zlaufalo preden mi je uspelo rečt ‘keks’, pritisnem Odpri in.. windowsi me opozorijo, da je ta datoteka nevarna za moj komp in da so mi preprečl dostop do le-tega.
hum.
zakaj to?
.exe še razumem. ampak mp3?? od kdaj to?? (od zadnje izdaje msnja najverjetneje, a ne? tišina.)

no, rešitev je tule. če bi radi na roke pisal in se z regeditom igral pa si preberite tale članek.

>delala sem do 6:24h zjutraj, šla spat za tri ure, vstala malo pred deseto in delala spet do prejle, ko smo knjigo nesli v prvi tisk. zvečer bom vidla, če je potrebno še kaj popravit, da bo drugi (in zadnji) tisk tak kot mora bit.
sedaj bi pa preden me zmanjka šla pod tuš in ugotovim, da nimamo vode! jebemti pa gradnje v sosednji bajti!

(hm. a je možno, da nismo računa plačal?)

>moja je od nekje privlekla.. em.. kako bi se temu reklo? tist stol, ki ga obesiš na strop kot luč. s to razliko, da se potem lahko celo usedeš v to luč, hehe. torej, rečmo tej stvari ‘viseči stol‘.
in sedaj pričakuje od mene, kvazi butch lezbijke, da ji na balkonu v strop zvrtam velko luknjo, našraufam noter tiste velke šraufe, en velki in trpežen haklc, stabiliziram zadevo, obesim gor ta stol in zmixam margarito.

seveda, draga. takoj, ko rešim svet.

>hitcounter je v tisočih (no, kao), zahvala gre linku na prvi (!!) strani ‘blogerskega časopisa’ drugi svet.
po pravici povedano, prvič slišim za vas. se oprašičujem, in obljubljam, da bom od zaj naprej vsaki dan šla pogledat kaj ste dobrega napisal! ….. res!

hum, kdaj bojo pa zaj prišli še intervju z mano naredit?