>19 – 21 avgust – iskanje pumpe za samonapihljiv jogi in reševanje šotora sredi noči

na kampiranje sma se začele pripravljat šele par dni pred odhodom, ker so se šele takrat začele njene počitnice. dovolj je povedat, da sma kar par dni iskale pumpo (električno ali ‘na noge’) za, kot sma na dan odhoda čisto slučajno izvedele, SAMONAPIHLJIV jogi. okej, ni jogi, je ena izmed tistih podlog za v šotor, da ne čutiš čisto vsak kamen pod ritjo. in tudi napihnil se ni za 20cm, ampak za hvaležnih 5cm. na koncu dneva se ti 5cm zdijo kot dar boga.

dan pred odhodom je sodelavka moje imela praznovanje bdaya, ki smo ga po večerji in torti z velikansko plastično muho podaljšali še v irish pubu ob reki mondego. nismo ostali dolgo, a dovolj da se je odhod v življenje kampiranja zavlekel do poldneva (planirano je bilo najkasneje ob 10h, če se prav spomnim). šotor, zgoraj omenjeni jogi, spalke, dva plinska gorilca, nekaj hrane v piksnah, wc papir, moj mali nahrbtnik (zraven sem vzela samo puno majc, ene dolge hlače, čevlje, mikico, toaletne stvari in eno velko brisačo.. kaj čem, i travel light), njen poušter in kufer s pecikli. to tako ni kamping-stajl, da mi je bilo smešno. ampak, kakor sma vidle že v prvem kampingu, kufer s pecikli sploh ni extrem.

dan prej sma si nabavle tudi guia de parques de campismo po portugalski, letnik 2006 (2007 je že zmanjkalo) in na avtocesti proti jugozahodni obali iskale kampinge z dobrimi ocenami, ki so istočasno tudi poceni. ker je pač visoka sezona so se vse cene vrtele okoli 3.50€ pax in še enkrat tolko za šotor. mali šotor, seveda. za avto je vedno potrebno plačat extra, tako da sma to opcijo skenslale. tolko stvari pa tudi nisma imele, da jih ne bi mogle v kamping nest same. pa čeprav bi mogle jet dvakrat.

prvi izbrani kamping je bil porto côvo. malo mestece ob atlantiku, mali kamping plac poln prikolic, ki so tam parkirane celo leto in katere so lastniki spremenili v drugi dom. mačke privezane na vrvice, papagaji in druge ptice v svojih kletkah, skoraj tlakovane potke do vhodnih vrat, negovana trava in grmičevje okoli same prikolice, zavese, žari, mobilne tuš kabine, itd itd. skratka, kot mala vikend hiša. s kolesi.
po dolgem čakanju sma končno dobile vodiča do najinga placa (ne vem zakaj so nam dal vodiča, ampak izgleda je to ustaljena praksa, ker je tip kar naprej vodil folk nekam), ki je na prvi pogled izgledal dokaj okej. nekje proti koncu kampinga, blizu wcjev, bara, male trgovinice, umivalnikov za pomivanje posode. skratka, blizu vsega (razen bazena, ampak ga tudi nisma imele namen obiskat), ampak saj daleč tudi nisma mogle bit, ker je ta kamping plac bil dokaj mali.
na začetku klini niso hotli na easy v zemljo, je bila prepolna kamenja. plus, kladivo ni bilo pravo in v bližini ni bilo večjih kamnov za improvizacijo. na koncu nama je le uspelo in prvo noč sma preživele mirno.

plaže v bližini so vse peščene (itaq, drugih tako ali tako nimajo) in vse ob visoki kamniti steni. zelo dobro za sončenje, malo manj za kopanje zaradi vetra. ljudi ni bilo preveč, se je našel prostor brez nog neznancev ob glavi.
mestece samo je zelo malo, enih 10 uličic, polno barov in štantov na ulicah, vse normalne trgovine (z hrano in ne razglednicami, keramičnimi spominki ali podlog za na plažo) so bile seveda zaprte, ker je bila nedelja. kdo razen natakarjev in kuharjev pa še dela na ta dan?

po razpakiranju sma se odpravile na bližnje plaže praia grande (15min peš do plaže in dodatnih 10min sestopanja po neki čudni kamniti potkici do same plaže), jaz sem z oben-ohne strašila portugalski folk (izgleda niso navajeni punc s pobrito glavo, tatuji na rokah in nogah, in pirsingih v bradavicah. who knew?!), moja se je hladila v vodi, jaz pa večinoma časa preživela na plaži z zaprtimi očmi. (da ne bi kdo reku, da sem spala, ker nisem. sem samo zelo globoko razmišljala.) občasno je prišlo do menjave pozicije.

na poti domov sem blizu nekega pobrala lesen zaboj (beri= zimprovizirana miza), na praznem prostoru neke prikolice en večji kamniti tlakovec (beri= podloga za gorilca) in za večerjo je bila veliko-bolj-kot-drugače-okusnejša rižota.

naslednji dan je bil dokaj easy: vstale sma dokaj zgodi, moja je šla po kruh (ki ga ponavadi razprodajo v roku parih urc), jaz naredila kofe, po zajtrku sma spravle skupaj stvari (skupaj z dan prej kupljeno podlogo za plažo za manj kot 2€, ki ni preživela kampiranja) in odšle na naslednjo plažo.

tokrat sma šle do plaže 10min stran z avtom, ki je sicer lepa, majhna (max 50 folka bi pasal nanjo) ampak z veliko preveč vetra. ima pa zelo dober pogled na ilha do pessegueiro.

za večerjo je bil preostali riž in zrezki (ob 15h najdet odprto mesnico je bil čudež, pa čeprav je bil ponedeljek), in klasika – paradižnikova solata. starejša sestra bi bila ponosna name.

veter se je ponoči izkazal kot zelo slab faktor kampiranja. slabo zabiti klini niso pomagali v tragediji. okoli 5h me namreč zbudi moja in pravi, da se bo štor zdaj zdaj podrl. seveda ji nisem verjela, njeno govorjenje skategorizirala nekam v ‘blebletanje nore ženske’ in nadaljevala s spanjem. komolec v rebrah me je zbudil hitreje kot sem pričakovala. in res – ponoči je veter zlomil enega izmed tistih reber tako da sma imele na vrhu šotora špic triglava. moja je šla v paniko, me krivila za vse razen atentata na jfk, z jezo zabijala (hvala bogu za njeno trmo) popoldne kupljene močnejše kline (zakaj sploh dajo tiste pizleke tanke zraven? vsi ja ne kampiramo na urejenih zelenicah, ki v življenju niso videle kamenčka!) in ene pol ure kasneje sma se počasi spravile nazaj v šotor.

naslednji dan sma se na hitro odpravile še na kofe v mestece, poslale kartice, kupile še 4 kline (ziher je ziher!), nakupile sadja na lokalnem trgu in odšle pravac jug, a ka algarve.

drugič: štirje dnevi preživeti v idili in predčasen odhod domov. 5h zjutraj je za naju slaba ura – tokrat so naju pokonci spravili dež, strele in grmenje.