almost a year ago you met the child within
me on a playground outside my window and
brought words, words i cant dare to speak yet
they stick to my fridge, the same night i kissed
your cheek, inhaled your scent and
forgot to exhale.
six months later i didnt care how this would end
cus right then and there, as you wrapped your
arm around my neck, kissed my back and said
goodnight,
i knew ill love you forever.
it came too soon, last week, i waved you
goodbye when you ripped my heart out with
your last glance, ignoring my tears as i walked
home and swallowing words i shouldve said,
“maybe i need you.”.
words i shouldve written in thousand posts,
formatted and proof-read by the lines of my heart,
meant only for you, but it all ends, it
always ends,
even those love songs i wrote and never showed.
yesterday i carved my feelings for you into
my skin, promising myself theyll never change,
and today,
today im writing this and i never wanted to write
our breakup poem, but here it is.
the end.
Author Archives: freeeky
obozujem njeni ustnici.
lezi poleg z glavo na mojem ramenu, mogoce celo spi, ne vem. lasje padajo na moj vrat.
zgecka, ampak pase.
gledam neko policijsko serijo in v istem momentu, ko se zacne akcija, zacutim njeni ustnici na moji bradavicki.
nepricakovana akcija, a ne nezazeljena.
topel dah, mokri ustnici, kmalu se zraven prikrade se konica jezika. bradavico objame z ustnicama, se nikoli tako nezno, kot da bi jo spoznavala v prvo. zadrzujem dih, upocasnjujem dihanje, nocem, da prepozna, da me vzburja.
mislim, da ve.
pilot drzim v levi roki, igram se z mislijo, da ugasnem tv in se posvetim samo njej.
in ona se igra z mano.
kot velikokrat poprej in vsakic si recem “to je bilo zadnjic.”.
nikoli ne bom zvedela, kdo je res bil morilec.
novodobno stemplanje
v srednji soli smo imel fleke po vratu, “nek se vidi razkos” varianta. naj vsi vejo, da sma se vceraj valjala po postli. sicer nisma prisla dlje od lupckanja in nerodnega slacenja, ampak imam tale flek in ce se skrivnostno nasmejim in zahihitam, ko me vprasas, potem itak vsi predvidevajo, da sma sexala. ker sex je iber pomembna stvar in vsi imamo to checklisto.
fleki so (bili) tud nek simbol posesivnosti, znak, da je ona mene mene mene in res samo meeeeeeeene spustila tako blizu in mi dovolila pustit flek na njeni joski. in ceprav se potem pred drugimi delamo, kot da je bilo ciiiiiiist slusajno in “ej, res nisem nameravala tako fejst ugriznat, res, sori, ne bom vec, nikol!”, nekje tam dalec noter smo se posebej ponosni na kako se rdecica spreminja v modro, zeleno in o lej, rumeno.
v nekem trenutku stemplanje ni bilo vec popularno, to smo zaceli jemat kot znak otroskega obnasanja. vse lepo in prav, ampak tisti obcutek sladke bolecine ostane z nami in si jo zelimo ponovit. stemplanje in fleki preidejo v malce bolj grobo obnasanje med sexom, mocnejši stisk roke, roka cez usta, drcanje za zapestje, lisice in vedno bolj popularno kvazi davljenje.
ena je rekla, da sexa z njo ni, ce ne more grizt. da je to njena stvar, da brez tega ne more. da ce ne bo grizla mene, bo pa moj povster. vsake tolko mi je bla alternativa ljubsa, bolelo je, jebemti! ena druga je bila ekstra navdusena nad skornji do kolen in bici. jaz te navdusenosti nisem delila, ne nad skornji, nad bicem se manj. lack of role-play enthusiasm much?
in pol, ko končno pozres tisto nerodnost in sramezljivost, ko se cel dan mentalno pripravljas na veliki dogodek, ko bi rada koncno zvedla do kam si upam it, ce mi bolecina dogaja (ker izgleda bi mi morala, ker vsem okoli mene, ali pa je bolecina hipster zadeva, nek trenutni dogodek v katerem mormo vsi sodelovat, ker drugace nismo dovolj kul?), potem zadeva izgleda nekako takole:
A: joj pa ne
pa kako to mislis
pa ne morm
a tkole
*nezen tlesk*
B: neeee .. zareees ..
pa nehi se rezat zraven, ker pol nima smisla
A: haha a pa dej nehi
B: …
A: a resno misls
B: …
A: joj pa ne ne morm no
B: jaaaa pa grdo govorrrr
A: pa ne nooo, ne morm
cloveka vse mine.
mogoce pa naredim flek na notranji stranih beder za druge, ki pridejo za mano.
FIIIIIRST!
si prepricana, da to zelis?
fejsbruh je vedno bolj poln slik s porok, novorojenih, vecina sosolcev iz srednje sole je srecno (ali nesrecno, ne vem) porocenih s 2.4 otroka, hipoteko na hiso in najverjetneje kupujejo ze drug avto. ne samo sosolci, tudi znanci, ki npr hodijo na fax, a ze imajo skupno stanovanje z ljubeznijo svojega zivljenja, s katerim so ze ohoho let.
mogoce se vsake tolko vprasam, zakaj sem se vedno samska, oz zakaj sem vedno znova samska, oz zakaj kar naprej delam iste napake. mogoce pa sem v glavi se vedno preotrocja za dolge in resne veze. mogoce mi je vsec trenutni kick flirtanja, bit z neko osebo nekaj casa in potem spizdit v drugo smer. scenarijev je veliko in vsak dan lahko najdem novega.
mogoce zato zadnje tedne, mesece, razmisljam o vecjem stanovanju. moj nacin razmisljanja o prihodnosti? o tisti eni osebi, s katero bi prezivela preostanek zivljenja (ali vsaj zelo velik del le-tega)? mogoce.
vem, da mi je zelo vsec ideja zbujanju z njo, gledanju tvja z veliko skledo kokic v narocju, sobotnih sprehodov po ljubljani in nazaj domov poskusit naredit nek jamie oliver recept s svezo zelenjavo direkt s trznice in vse tisto ostalo, kar najdemo na tumblr fotkah, z neko belo cacko in puhlico o ljubezni z belim handwritten fontom.
po drugi stran pa imam rada svoj prostor, svojo tisino in prav tako dejstvo, da lahko sredi noci prizgem tv, ga dam na max in zvok se v parih minutah spremeni v beli sum, ki me uspesno uspava. deljenje postelje je najveckrat muka; vedno spim na levi strani postelje. ne maram spati ob steni, utesnjuje me. zjutraj imam neko 15min rutino in zelo hitro postanem tecna, ce jo kdo zmoti. posoda mora biti pospravljena, ce ne danes pa cez tri dni. cas je relativn kar se tice moje lenobe in volje sprejemanja. drobtine od toasta se pospravijo, kozarci zlozijo, cote poberejo, ko so suhe, ne visijo v nedogled na balkonu, macji wc se (najveckrat) pospravi se predno macka stopi iz kopalnice in cevlji so za v omaro, ne pred vhodna vrata.
.
.
.
.
kakrsnekoli deviacije bi zahtevale kompromis z moje strani… to pa ne vem, ce sem pripravljena naredit.
mogoce pa me preprica.
sushi, snickers, kava z njo, njen nasmeh.
ljudje radi pretiravamo.
po dolgem casu monotonije najdemo nekaj, kar nas veseli. razveseli. v tistem momentu smo tako “nahajpani” z adrenalinom, da se vedno znamo in smo sposobni cutit nekaj drugega od cinizma, da hocemo ta trenutek ponavljati v nedogled. ja, droga. in ker smo ljudje idioti, se te zadeve prenajemo do mere, da nam je slabo.
dobesedno in v prenesenem pomenu.
npr, tist limonin sladoled iz l’eclerca, ki ima koscke slanih pistacij in je vsaka zlica orgazem v ustih, brboncice uzivajo sto na uro in uuuu, akcija, deset litrov tega sladoleda je samo 75 eurov, kaj pol, ce nimam dovolj velike skrinje, sej ne bo casa, da se stopi, aaaaaaa!
ali, po letih bednih (in posledicno dokaj kratkih) vez nekje, na neki cisto random lokaciji, ko najmanj pricakujemo, najdemo osebo, s katero nam je fajn. mi ne bi bili mi, ce ne bi zdaj vse proste (in prisiljeno proste) trenutke zeleli preziveti z njo. zajtrki, caji, kave, kosila, sprehodi po tivoliju, ona razstava ob ljubljanci, grad, testiranje piv na promenadi, podpora jansi pred parlamentom, itak!, noben event ni predober za nas, glavno, da prezivimo skupaj tistih par trenutkov.
dok se neko soboto ne zgodi en se bolj obskurni preklop v glavi in se nam ne da vec. ni vec tiste iskre, srce ne bije vec tako hitro kot na prvem dejtu, ne mecemo se vec na trepalnice, da bi nasli 5min za hitro kavo, nekaj, kar prej ni bil noben problem.
preprosto se nam ne. da. vec.
vse to jemljemo kot del zivljenja, del vsakdana, del nas.
se pa kar malo nasmejim, ko skapiram, da se dolocenih zadev se vedno veselim kot mali otrok na bozicno jutro.
pravi, da se v teh trenutkih smejim z ocmi.
ona bo ze vedla.
in in in in … ti.
ce bi bla jst “jst enkrat lani”, bi tej zeni z osemke do sedaj ze trikrat rekla za telefonsko stevilko. vidla sem jo tocno tolkrat, trikrat, in vsakic sem si rekla “ne, danes ne, naslednjic, danes se ji nekam mudi, jaz grem na naslednji postaji dol s trole, ni dovolj casa in tale komad bi rada slisala do konca, ker prvih sto petindvajsetkrat ga nisem dovolj natancno poslusala”. in tej, ki jo vsake tolko vidim v premierju, ko pije pivo iz velikega kozarca, ne vem tocno, katero pivo pije ampak ni lasko in ni india pale ale, ker ta dva sta moja piva in ta dva prepoznam na dalec in to ni to, tudi njej bi ze parkrat sledila na wc in jo vprasala, ce bi sla na pivo z mano. okej, najverjetneje bi rekla “kavo”, ker ze itak pije pivo in bi potrebovala nek razlog zakaj se to pivo ne more zgoditi tocno takrat in tam, in ker itak vsi vemo, da je kava sinonim za pivo in pivo je sinonim za dejt in dejt je sinonim za “mogoce pa me ena zeni ni tako zelo obrnala, da imam te dni v glavi samo njo in tistih jebenih 90 dni, ko jo mogoce spet vidim”.. in pol bi sla na pivo s to eno izmed njiju, ki ju te dni videvam povsod in naredim nic, in se sla tisti ples spoznavanja, ko poskusas povedat samo najbolj zabavne in najbolj zanimive zadeve o seb, ker upas, da jo bo to pritegnilo dovolj, da ji ne bo dolgcas, ko vsake tolko utihnes in se zatopis nekam tja v svoje misli, in ja, lahko si poblize pogledas moje tattooje, aja, ja, tudi par piercingov imam, ampak to ni pomembno, povej mi kaj o sebi, ker me res zanima, ampak prosim ne omenjaj mi <vstavi karkoli po zelji, lahko tudi dinozavre, klovne, travo, poezijo, polnocno prozo, beli sum na televiziji, veter, dez ali katerokoli drugi vremenski pojav>, ker me vse to spomne na njo in in in in…
eh.
Telefon, dajva se nekaj zmenit.
dandanes smo vsi prilepljeni na telefone, tega nihce ne more vec zanikat. tisti, ki nimajo vsaj enga uca na tlf, so redka sorta, ti so fajni za druzbo. (jst malo manj, ups, sori?) povprecno na dan v telefon pogledamo tudi do 150-krat, nekateri stoposto se trikrat tolko. najvecji nasprotniki to obnasanje primerjajo z epidemijo, ali s kugo. s to razliko, da je kuga imela tudi neke zunanje simptome, kot so bruhanje, kasljanje, krvavitve. (ni dvakrat za rect, da to ne bi bila reakcija dolocenih ljudi, ce jim za par dni vzamemo telefon ali dostop do interneta.)
seveda so za to stanje ze nasli strokovni izraz, nomofobija; gre za strah, da bodo (bomo?) ostali brez svojih mobilnih telefonov. plus, prevec poslanih smsov lahko vodi do depresije. pravijo! … le kaj si potem mislijo o snapchatu, facebook messengerju in drugih chat aplikacijah? orodje za samomor?
vsake tolko se pocutim extra drzno in ugasnem telefon za par ur, najvec je bilo en cel vikend. in ne, nisem bila bogu za hrbtom, kjer ne bi bilo signala (se wifi je bil po celi bajti!) in bi v zepu imela 400€ vredni kalkulator.
seveda sem po vec kot 40 urah imela zelo nerealna pricakovanja: sms od bivse, ki fura safr, ji je zal za vse, kar je naredila in rekla, ter me hoce nazaj, vsaj tri povabila za pivo, kavo, pizzo itd.
realnost?
sms od simobila.
vse je instantno, vse aplikacije imajo obvestila, ki te spomnijo, ds se je pred parimi sekundami nekaj zgodilo in da je nujno pomembno za prezivetje, da to zvemo. tist fejsbruh komentar na katerega je potrebno odgovorit takoj, kljub temu, da se nad FB vsak dan bolj zgrazamo. pfft, peasants! zakaj bi sploh se kdo uporabljal to belo-modro zadevo polno povabil za igrice in taganih fotk, ki zasmetujejo internet se iz dobe geocitiesov?! … aja, rojstni dnevi. ja. never mind.
al pa twitter @, kjer je ziher nekaj pametnega, in skoraj takoj pomembno kot tisto obvestilo, da ze tri ure nisem spila kozarca vode. ali pa …. uuuuu! nekdo je dvakrat potapkal na mojo instagram fotko…. izpred sestih tednov?! stalker jedni!
se aplikacija za slovenske zeleznice hoce, da se narocim na njihova obvestila! sem se skoraj ze, da bi vidla, kaj mi lahko ponudijo, a sem si premislila; nocem, da mi telefon pregori od vseh “vlak za <vstavi vseeno katero mesto v drzavi, kamor slo zeleznice celo peljejo> zamuja” obvestil.
in ko sestejemo vse to zgoraj opisano in nasteto, se po mojem lahko dogovorimo, da obvestilu za “zgreseni klic” po novem recemo kar “nocem se pogovarjat s to osebo” obvestilo.