im loving you in six words
and as cheesy as it sounds
love me till im me again.
Author Archives: freeeky
intercity za Vezana vas na osmem tiru.
je rekla, da delam nekaj narobe.
da moji fuck buddyji vedno nekako prerastejo v nekaj več. da postanem z njimi preveč dobra prjateljca in da potem potem hodimo na piva in kave in kosila in vse tist, za kar fuck buddy naj ne bi bli.
urban dictionary pravi takole:
fuck buddy
n. A sex partner to whom you have no special attachment. A person you occasionally have sex with who is not your S.O.
A fuck buddy is similar to a friend with benefits.
Person 1: So your girlfriend’s coming over?
Person 2: She’s not my girlfriend. We’re just fuck buddies.
po vezi, taksni ali drugačni, paše nekaj drugega, bolj preprostega, brez druge polovice. nekaj “uizi”. nekaj, ko ne rabiš razmišljat, ko delaš, kar hočeš, ko ne rabiš nobenmu nič razlagat. nekaj, ko ne rabič povedat, kam, s kom in kdaj greš, ko ne rabiš nobenga vprašat, če imamo slučajno že kaj kje s kom zmenjeno, ker plane delaš samo sama s sabo in trenutno je plan it na petkovška na pivo. uizi. zadnja stvar, ki jo hoceš, je, da se z nekom ornk zapleteš in padeš nazaj na intercity vlak za Vezana Vas, brez možnih postankov v Negotovi most in Panika mesto.
ampak izgleda men vedno uspe nekako prestopit to mejo. em, ne, ne grem direkt v vezo, od moje uradne (ja, uradne!) veze je že nekaj časa.
samo, vedno bolj mi začne pasat preživljat čas s to osebo, vedno več sma na telefonu, hodima na pijače, kosila in vedno večkrat prespi pri meni. ampak to zadnje je samo iz praktičnih razlogov, obljubim! zakaj bi hodila nazaj na drugo stran mesta, če pa ima faks/službo tle blizu mene? ni logike. in potem, preden sploh začneš razmišljat o izgovorjavi besede keks (zakaj smo izbrali to besedo? sploh ni težko za izgovorit. mora bit neka napaka v prevodu.), že ima tu dve majci, ene nogavice, zobno ščetko in svojo najljubšo šalco za kofe.
slej ali prej pride v glavi vsaj ene od oseb v tem “prijateljskem odnosu, ki ni samo to” do tistih vprašanj: kaj pa če ni samo rebound? kaj pa če mi zena res res res dogaja? je res samo nek prehod med eno in drugo čustveno tragedijo? hm, mogoče pa ne bi smela poslušat kolegov, ki pravijo, da še nisem pripravljena, kaj pa oni vejo, sej me samo vsakič pobirajo in me tolažijo, pffft, nimajo pojma. ne vejo, kako zelo paše njen dotik, njene ustnice, in tista stvar, ki jo dela s prsti na mojem vratu. ne vejo, da mi je včeraj naredila večerjo, ki je bila fantastična, nobena druga mi je še ni! pa ja, ajde, včasih jo pogrešam, če se ne slišima cez dan, samo to ne mislim njej povedat, saj nisem nora. (je pa res.) ne vejo, da se ne rabim pretvarjat, razlagat in pazit, kaj rečem, ker je samo prjateljca in prjateljice ne obsojajo, oziroma so največkrat na moji strani in me totalno podpirajo in razumejo in ja, fajn je. ampak to ni ljubezen! nisem zaljubljena vanjo! samo zelo mi paš…
o, lej, njen sms. *huge stupid grin*
what matters most.
I will remember the kisses
our lips raw with love
and how you gave me
everything you had
and how I
offered you what was left of
me.
(bukowski)
bite my neck.
i dont want to make love, i dont want to fuck like
a married couple, i want lust, longing, desire. i want it
all.
tell me what you want to do to me, pull my hair, call
me a slut, i want the neighbours to complain, leave
scratch marks on my back, teeth marks on my
butt-cheek, grab me by my hips and pull me towards you.
make me beg for your tongue.
i want to be sore tomorrow, let me remember you when i
walk, allow me to lust over you when i lick coffee off the
cup, come to me in the dead of night
and
stay.
bi sprobala?
če moškega vprašaš, kako izgleda neka ženska, je skoraj 100%, da bo a) opis kratek, in b) bo vseeno vseboval “ja, podrl bi jo”.
kolega pravi, da je čisto vsako osebo ženskega spola, ki jo je spoznal, v naslednjih nočeh v sanjah položil. še čisto vsako. čisto! vsako! prodajalka v trgovini, natakarca, sodelavka, ni važno katera. mogoče mu ni uspelo v prvo (ena moja bivša je bila kao edina, ki mu je tudi v sanjah rekla ne), slej al prej pa je še vsaka padla (da, tudi ona).
no, z mano ni tako. poredko sanjam o neznanih ženskah, zelo poredko. če že imam xxx-rated sanje je to največkrat s punco ali s kaksno bivšo, s katero je sex bil fantastičen in bi bil greh (greh!!) kdaj ne ponovit. ponavadi pa se sanj ali ne spomnim, ali pa so extra nezanimive (enkrat sem sanjala, da sem stala v vrsti na pošti.).
sem pa radovedna.
pri vsaki ženski, (ajde, v 90% primerov) ki jo (s)poznam, me zanima, kako se poljublja. pa če je to šefica, prijatelca, zaposlena na banki, ali sošolka iz srednje šole, s katero sma se res dobro razumele.
in včasih, včasih, včasih je to tudi zelo učinkovit pickup line, “zanima me, kako se poljubljaš.”. brez ovinkov, direkt.
ker, in glede tega se popolnoma strinjam z onim fejk komedijantom, ženske smo le ženske, aka mental terrorists. ko ti nekdo da neko misel v glavo, in če ti je vsaj malo do te osebe v teeeem smislu, potem bo ta moja mala misel v tvoji glavi kmalu postala vedno večja in ne bo več samo moja.
naj se countdown začne.
in ja, dobro se poljubljam.
(ne) maram.
14ka še vedno rabi neskončno dolgo, da pride izza ovinka. tista presneta ena minuta. ne pomaga, da je slovenska spet prizorišče za žličkarje.
event je bil fajni. oni event, od bolhe? za 15 let? heh, mogoče sem malo preveč spila in skoraj ostala brez rumene kape. taksi je prišel prehitro.
čas bo za kuhano vino in sneg in sušenje hlač na radiatorju v kopalnici. čas za zmrzovanje za mizo na vrtu mačka, za extra mrzlo laško in malo skledico čipsa. in vseh tistih najinih miljon prošenj za “še malo čipsa, prosim”. se spomniš natakarjev? še vedno imajo štil v riti.
maček je boljše, veš?
jaz tudi.
zaboli razmišljat o teb, zato pač ne. lažje je tako, prav si imela. mogoče si vseeno malo genija. shorty. še vedno mislim nate, kaj delaš, vsake tolko ti rečem, da se umij za ušesi in da pazi na prste, rabiš jih. vidla sem tvoj nov tattoo, lepi je. akvarelast. 505. ampak moje stanovanje ima številko 48. škoda.
in spet jočem, ker sem prebrala tvoj zadnji post in… boli. zelo boli. fuck you.
vseč mi je, da moji smsi teb niso dostavljeni.
scribble scrabble.
je rekla, da naj zberem skupaj moje bedarije.
izbira besede “bedarije” je moja, ona je temu rekla “poezija”. “dobra poezija”, celo.
ne verjamem ji. lažje se je obdati z zidom nesigurnosti in komplimentov ne spustit skozi. tako nisem razočarana, ko dobim njen “nesmisel pišeš.” komentar.
je rekla, da naj jih izdam.
pri neki ameriški založbi. regionalnost založbe me bega. v tiskani obliki. kot knjiga. kot črno na belem, besede, moje besede. z listi, platnicama in oštevilčenimi stranmi.
veliko ljubše bi mi bilo, če bi bil ebook. tam lahko po mili volji brišeš strani.
pišem kot bukowski. pišem kot bukowski??
ne verjamem ji. gre se za bukowskega. z velikim B.
z velikim B ampak jst ga ne uspem spoznati, ne razumem ga. pove brez odvečnih pridevnikov, kot jaz poskušam, v pridevnikih so puhlice, ampak njegove misli so temne, depresivne. nekatere svoje odločitve med kiticama enači s kurcem, in kurac mu včasih celo odgovori in potem nekje najde kredo in z njo na črno tablo nariše sonce. ni čudno, da ga ne razumem, sonce na tabli nima kaj iskati. če bi napisal nekaj pozitivnega, nekaj, kjer bi lahko na koncu dodal smajlija, bi se najverjetneje še vedno obračal v grobu.
po prvi noči skupaj, ob naslednjem pivu, mi je podarila knjigo, ki jo je kupila na bolšjaku. ironično. avtor? bukowski, seveda. še vedno je nisem prebrala. ne maram slovenskih besedil.
želi si, da bi dovolila komentarje pod zapisi na blogu, da bi z veseljem kaj komentirala. ampak tiste grozne ničle pod zapisom me je preveč strah. raje se pretvarjam. ignoranca rulz. kot za rojstni dan, ko zaklenem zid na fejsbruhu.
aja ne, letos nisem.
drzna sem, ni kaj.
mogoče pa me ta drznost ne mine in ji pošljem celotno zbirko.