facebook se te dni smatra, vsaj v mojem krogu prijateljev, kot neko nujno zlo. vecina nas dela v panogi, kjer, jebiga, je fb potreben. (o odlocitvi sefice *pomaha*, da mene da za community managerja, raje ne bom. vsi delamo napake, heh.)
s fb imam dokaj love-hate relationship; ce bi se le dalo bi ga deaktivirala (sem ga ze dvakrat), tko pa je moj timeline poln statusov in jutjub linkov do trenutno poslusljivih komadov. ne odkrivam tople vode, samo pazim, da se mi ne razpase plevel.
edini stvari, za kateri se mi zdi smiselno imet fb racun, sta chat in dogodki.
chat? ja, chat. ne, ne visim gor ure in ure, je pa zelo dobro orodje za komunikacijo z ljudmi na (dobesedno) drugi strani sveta. in vem, da obstaja puno strani, kjer so nasteti vsi dogodki po celi sloveniji, ampak tam je prevec vsega. zakaj bi odpirala se en tab, ce ze imam odprt fb?
ena mi je rekla, da sem “queen of rvsp”. sklepam da zato, ker na povabila v 90% primerov kliknem Join, resnicno prisotna pa sem pri 10%. nisem je vprasala, zakaj jo moti, da kliknem Join in potem ne grem. dvomim, da ima moja potencialna prisotnost veliko vlogo pri tem, ce bo ona sla. a kdo res se gre na event samo zato, ker bo nekdo drug tam? stalker much? zaljubljenost? a smo se vedno v osnovni, ko smo izza ovinka spegal za sosolcem, kaj dela, s kom se pogovarja in po kateri poti gre domov, da se bomo potem cisto sluuuucajno srecal?
avtomatski Decline dobijo eventi, ki so v drugem mestu ali ce me tematika resnicno ne zanima (pikniki nekih obskurnih skupin, v katero sem se nevemkdaj vclanla in je to povabilo v bistvu super opomnik, da kliknem Unlike, koncerti in razstave artistov, katerih ne poznam in jih po parih minutah na jutjubu niti nocem podrobneje spoznat, ipd).
vse ostalo spada v kategorijo “uu, zabavno, dajmo si tole v koledar”. opomnik je nastavljen par ur pred zacetkom eventa in ce do takrat se nimam zmenjen z nekom, da gremo, potem bo gladko ignoriran. se en izmed “o lej, sem pa nisem sla” eventov.
se dobro, da ima fb neke svoje opomnike.
mogoce pa si premislim in grem na piknik s klobasarno.

vsako leto v tem casu, ko se prebujajo pticki (no, ko prebujajo mene, kje je zracna puska, ko.jo rabis?!), ko sonce sije ze zjutraj, ni vec minus in je vedno vec punc v pomanjkljivih outfitih, dobim cudovito idejo: kupla si bom kolo! vsako jutro sla s kolesom na siht! rekreacija! svez zrak! veter v laseh! nic vec lpp potnikov, ki ne poznajo deodoranta! biti del “in” folka, ki ga skrbi za ozon! totalno bom kul!
…pol pa se tok dolg napajam s to idejo in izbiram kolo po bolhi, nardim vsakic novo dizertacijo na temo verige in mesecnega najema varnostnika za kolo, ker vsi vemo, da lahko v lj eno kolo v dveh mesecih zamenja pet lastnikov, vmes se pomlad spremeni v jesen in za jesenjo pride zima, pozimi se pa res ne mores vozit s kolesom, ti butl, zimske gume pa tko…. in je ze novo leto, nova pomlad in “uuu, kaj pa ce si kupim kolo?! tokrat pa res? ja, tako je, ana, tokrat pa res!”
.
.
.
ves ta cas odlocanja in odlasanja nakupa pa veselo preklinjam trenutne lastnike dvokolesnika. natancneje tistih 76,4% njih (stevilka je izmisljena in glede na obcutek, ki ga clovek dobi, ko gre pes skozi center prestolnice), ki ne jebejo cestnih pravil pet posto, so totalno neobzirni do vseh ostalih sodelujocih v prometu in so kolektivnega mnenja, da so boga prijeli za jajca in lahko delajo, kar zelijo.
ja, ce se nekdo leno nedeljsko sprehaja po kolesarski stezi, imas moje dovoljenje, da to osebo nasadis na balanco. tudi ni blema, ce ni steze in se peljes po plocniku, ker je poleg tebe par norih voznikov stirikolesnikov. teh v lj seveda ne primanjkuje.
te bom pa naglas poslala v 3pm, ce se sred najvecje guzve pripeljes na svojem fixieju po sredini copove in imas jajca mi se pozvonit, ker se ti nisem odmaknila dovolj hitro. aja, da nikjer ni znaka pes cone? govedo nekulturno, upam, da ti bremze crknejo in poletis direkt v ljubljanco.
kolesarji se znate tok hitro zacet dret, da kako so vozniki avtomobilov do vas nesramni, da nocejo z vami delit cest, in podobna sranja. a ste vi, zoprni kolesarji (seveda ne vsi, zaaaate, dragi bralec, to ziher ne velja!), cist pozabl na cestna pravila? kolesarska steza je tam z razlogom. ce je ni imas vsaj 1m ceste na voljo. blinkerjev nimate, tko da bi bilo fajn kaksno roko uporabit, a? al pa ne cez rdeco, ko vsi avtomobili se stojijo, npr? stojijo zato, ker je rdeca, ne ker so si iz srca zeleli pogledat vaso cudovito frizuro in nova ocala. mogoce bi bilo tudi fajn, ce ne bi v vsej svoji lepoti pritisnjenih hlac se peljaji po sredini ceste in delali zastoje. ce bi se le dalo?
aja! vse tiste, ki so po lj risali kolesarske steze, bi bilo potrebno odpustit. komu tocno se je zdela pametna odlocitev kolesarsko stezo narisat skozi avtobusno postajalisce pred posto? aja, da je postaja uradno samo tistih par kvadratnih metrov pod strehico? resno? za koga ali kaj je potem tist extra siroki plocnik? za kolesarsko stezo, ki sploh ni narisana, ker crte kar izginejo?
da se o stezi na postaji ajdovscina niti ne menimo. idioti.

vsi nekaj iscemo v vezah, vsi iscemo oz si saj zelimo tisto neko osebo, ki nas bo osrecla, bo nasa druga polovica, nas bo razumela, nam dnevno zmasirala noge, prebrala horoskop iz sobotnega casopisa, nam vsako jutro skuhala kavo in nas veckrat letno peljala na dopust nekam v tropske kraje. ker imamo vsi zelo realne zelje, a ne.
ce smo iskreni bi se vsi zadovoljili z osebo, ki bi jedla z zaprtimi usti, umazanih nogavic ne pustila na tleh sredi kopalnice in bi se po moznosti obnasala odraslo v prico nasih prijatlov. v vecini primerov (da, mnozina, ker vaja dela mojstra) pa dobimo neko “74% complete” osebo, ki nima pojma, kaj bi v zivljenju, zivi v oblakih in res ne zna z denarjem, kaj sele izbrat pravi sladoled (limona, d0h!). ce imamo res sreco naletimo na osebo, kjer je v celotnem razmerju dober samo sex.
komunukacija je na psu, konstantno prihaja do zmed, do kregarij, slabe volje, bednih pogovorov. ce pogovori sploh stecejo. takrat si zelis, da bi zivljenje imelo nekaksen daljinec, s katerim bi lahko prevrtel naprej na ta dobre dele veze, na sex. in to ne govorim o tistem srednjesolskem sexu, kjer se nam je zdelo, da je vse mega, kot direkt iz pornica, ko se nam je telo treslo od navideznega uzitka in “aaaaaaaa! a lahko smetano pojem dol s tebe? sem vidla v 9 in 1/2 tednov, to mora biti super in sploh ne sticky in yucky!” to je ono, ko se ti zdi, da se te je dotaknil angel, ko so ti v tistem momentu znane res cisto vse barve mavrice, in ko se v retrospektu spomnes na vse prejsne spolne olimpijade in hvalospeve njim, si lahko reces samo “LOL JK!”.
obstaja seveda tudi drugi pol, nocne more, ko je oseba na drugi polovici postelje sicer einstein v svojem fohu, vsi pogovori te pripeljejo do intelektualnega orgazma, predstavi ti nove svetove razmisljanja, karakterno se razumeta tako kot ebony and ivory, veckrat si se ze zalotla kako bi lahko z njo v duetu zrecitirala odo radosti, sploh ji noces dat samra, ko dokonca tvoj stavek ali nardi pozirk tvoje kave … ampak prepricana sem, da bom znorela, ce ji bom mogla se enkrat dat za resit pobarvanko, ker faaaaak, kaksna kvantna fizika pa je sex?!
mislim, da si bom sama kupila karto za maldive. bo manj stresno.